Gotovo ste že slišali, da ima ustvarjalnost zdravilno moč. Že veliko študij je dokazalo te trditve. Moje področje dela je predvsem usmerjeno v likovno terapijo in fototerapijo, čeprav včasih v delo vključujem tudi druge zvrsti umetnosti, ustvarjalnega mišljenja. V fazi spoznavanja klienta pripravim take naloge, ki mi pokažejo, katera področja so najprimernejša za delo z določenim klientom.
Mnogi likovno terapijo in fototerapijo zamenjujejo s terapevtskim likovnim izražanjem in fotografiranjem, ki prav tako zdravilno vplivata na nas, vendar v tem primeru 'zdravimo' sami sebe, brez terapevta, strokovnjaka oz. svetovalca. Zdravimo svojo dušo, bolečino, ali pa na platno izlivamo svoje veselje, navdušenje, fascinacijo. Sami.
(v nastajanju…)
V stiski, bolečini in skrbeh, običajno sami težko najdemo pot iz naših utečenih, starih, globoko zasidranih vzorcev, zato je naše likovno ali drugo izražanje največkrat le tista začasna rešitev, ki nam pomaga ali nas tolaži v danih trenutkih, le redko pa pomaga dolgoročno – da zamenjamo vzorec vedenja. Zato je potreben terapevt, strokovnjak, če hočete 'trener', ki dela z vami tako dolgo, da star vzorec zamenjate z novim. In ko vas izpusti iz rok, ne zapadete nazaj v star vzorec, temveč spontano posegate po novem vzorcu vedenja. Tako je pri fitnessu, odvisnostih od alkohola ali mamil, hujšanju, učenju, psihičnih težavah, zlomu noge itd. Kako dolgo, boste vprašali, traja zdravilni proces (za eno od težav)? Včasih tri mesece, pol leta, včasih leto ali dve ali tri. Ja, prav ste slišali – pri likovni terapiji se pri hujših težavah pokažejo rezultati šele po enem letu ali več!
Opažam, da se pri nas dolgoročnemu delu s 'klienti' ne posveča veliko pozornosti. Koliko supervizorjev (tistih pravih supervizorjev, ne takih, ki sem jih že srečala, pa ne vem, od kod jim naziv supervizor) imajo učitelji, vzgojitelji, starši, osebje v domovih za ostarele, socialni delavci, policisti…? Vsi, ki delajo z ljudmi, potrebujejo terapevte oz. strokovnjake, ki jim bodo služili za oporo, stabilnost, vodstvo… Včasih si podporo najdemo med sodelavci, torej z neke vrste intervizijo, ki je vsekakor boljša kot nič, toda za uspešne rezultate je priporočena supervizija, ko svetovalec, terapevt… prihaja iz zunanjega okolja in lahko na dogajanje gleda iz druge perspektive. Nič pa ne pomaga, če so srečanja le občasna, le po potrebi in neprimerno organizirana.
(v delu…)
Veliko supervizorjev pri svojem delu prav tako uporablja umetnost, še posebej pri ljudeh, ki se težko izražajo verbalno. Kadar ne moremo svoje stiske, bolečine, blokade izraziti z besedami, se zatečemo v neverbalno. Ko likovni terapevt spremlja vaš proces izražanja, lažje ugotovi, katere naloge vam bodo pomagale k napredku ali nazaj k notranjemu ravnovesju. Likovni terapevt ne ocenjuje vašega izdelka in ne postavlja diagnoze na podlagi le-tega. Likovni terapevt ima nalogo, da vas nežno 'vodi' po vaši lastni poti.
Znano je, da ima vsak človek v sebi neke vrste zaščitni mehanizem, ki preprečuje, da bi prišlo do notranje spremembe ali soočanja z notranjimi procesi, v kolikor ni čas za to ali na to niste mentalno pripravljeni. Zato se pri likovni terapiji ne more zgoditi nič takega, na kar ne bi bili duševno tudi pripravljeni. Vsekakor pa je proces zdravljenja pri likovni ali drugi terapiji včasih naporen in globok (odvisno, kako globoko ste pripravljeni iti).
Marsikdo bi si mislil, da bi lahko terapevti, na enak način kot pomagajo drugim, lahko pomagali sebi, toda to ni tako enostavno. Tudi mi potrebujemo svojega terapevta, supervizorja, ko se znajdemo v nerešljivem položaju…
Te dni pri roki nisem imela supervizorja ali terapevta, s katerim bi razčiščevala, zakaj ne morem sprejeti določenih dogodkov kot takih, zakaj ne morem sprejeti dejstva, da so določeni ljudje pač taki in taki, itd., itd. Zato sem se zatekla v terapevtsko ustvarjanje (glej delček slike v nastajanju spodaj). Da si poližem rane prizadete duše, čeprav vem, da bom na vzorcu vedenja, ki me vedno znova potisne v take in podobne situacije, morala delati z nekom, ki bo videl izven mojih okvirjev in blokad. Ta rešitev je začasna, hkrati pa prva, na kateri bo potrebno delati s strokovnjakom, supervizorjem.
(...detajl s slike 'v delu')
Stephey iz Marked by the Muse nas je spomnila, da je prav, da se zahvalimo Umetnosti.
S to objavo se želim zahvaliti za danost, ki jo imamo: da se izražamo, ustvarjamo (imamo izbiro, kaj bomo ustvarili), zdravimo sebe in druge, objemamo, raziskujemo… Imamo umetnost, ki nas bogati na vseh področjih, na vsakem koraku našega življenja. Pomislimo, le kje umetnostni in kreativnosti ni???
Zato: hvala, umetnost ustvarjanja, da si!
PS: Hvala tudi tistim, ki ste mi podarili nekaj moralnega poguma v prejšnji objavi. Pomagalo je!