Ne, nisem se izgubila v mestu iz zadnje objave...
In nisem zaspala za tisoč let kot Trnuljčica...
Še sem tu, še sem živa.
Končno lahko rečem, da smo dobili tla pod nogami in vrata, ki jih veselo odpiramo in zapiramo do onemoglosti. Končno lahko rečem, da se je zunanja delovna sila odselila in je vse prepuščeno domači. Končno se spet počutimo kot doma. Res dober občutek.
Sedaj pa je končno čas za snovanje našega prostora. In seveda za vrnitev na blog, na vaše bloge in... če se dovolj hitro izkopljem iz vseh škatel, tudi čas za ustvarjanje.
{Trnuljčica - original, mešana tehnika, (c) Jožica Rade}
Veselo ustvarjanje vam želim!