Pa sem nazaj. Ne vprašajte me, kje sem bila. Se ne spomnim, ker sem bila na pol mrtva. Zbolela sem, zato nisem mogla delati prav ničesar. Nisem mogla brati, jesti, govoriti, se premikati... - nič. Sploh ni bilo zabavno.
Želim si, da bi takrat imela pri roki kakšen zdravilni napoj...
Na srečo se sedaj počutim že bolje. Čas je, da nadoknadim zamujeno delo in druge obveznosti. Še vedno ne morem dolgo sedeti za računalnikom, toda na srečo lahko delam druge reči. Danes lahko mojo objavo najdete na Vision & Verb blogu, in ne pozabite kdaj pa kdaj pokukati še na mojo FB stran in na G+ za kakšno inspiracijo in kreativno idejo. Čudovito se je povezovati z vami na več nivojih!
Včasih že majhne stvari povzročijo spremembo; in prav to je tisto, kar mi je všeč pri vas in vaših obiskih. Samo lep pozdrav ali zapis vaših misli v komentarjih lahko povzroči spremembo - pri meni ali pri nekom drugem. Nekateri ste že povzročili spremembo pri podpiranju mojih projektov in mene. [O tem boste obveščeni v nekaj tednih preko e-pošte in osebno]. Mogoče je bil to za vas le majhen korak ali gesta, toda zame je bila to velika sprememba. Spremenili ste mi življenjsko pot!
Mislim, da lahko skupaj naredimo zelo veliko, če poskusimo! Prav sedaj, v teh žalostnih in občutljivih svetovnih dogajanjih, je vse pomembno. Stopiti bi morali skupaj, morali bi biti skupaj! Res hvala vsem, ki ste se odločili, da me podpirate in podpirate moja prizadevanja za boljši jutri! :)
Moj svet te dni in tedne razpada na koščke. Dobesedno in simbolično. Ne vem še, ali to pomeni, da se bo iz tega rodilo nekaj dobrega... Upam. Naša prenova hiše je še vedno v 'umazani fazi'. Še vedno nimam lastne postelje za spanje, pod nogami imamo spodkopana tla, droben bel prah se zažira v vsako najmanjšo režo... (Ah, kako konkretno in simbolično...)
Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, toda skušam biti pogumna in si govoriti: vse bo še v redu...
Pa vi? Ste v redu?