Kmalu šola, zato…

… na Creatissimo Lab Blogu pričenjamo s serijo objav, ki bodo (upam) koristile staršem in tistim, ki delate z otroki. Z objavami želimo predvsem manj prepirov med otroki in starši/odraslimi, hkrati pa želimo spodbuditi k pametni, zavestni in primerni uporabi materialov, tako doma, kot v šoli.

Vabljeni na ogled prve objave iz serije 'Nazaj v šolo'.

Juhu, to bo veselo!

PS: Na Creatissimo Lab Blogu se boste srečali s posebno aplikacijo za komentarje.
Nekaj napotkov: če želite, da bralci ob prebiranju vaših komentarjev skočijo tudi na vašo spletno stran/blog ali če želite ob komentarju svojo 'ikonico' in imate Google, FB Twitter etc. profil, se med komentiranjem (gumb Post as…) prijavite na enem od 'gumbov' na levi, ko se odpre okence (Google, FB, itd.). Kadar tega ne želite iz takih ali drugačnih razlogov, pa se prijavite kot gost (guest) in vnesete podatke, ki jih želite. Upam, da vam ti drobni napotki pridejo prav. Hvala že v naprej za vaš čas in za vaše konstruktivne komentarje :). 

Kaj pa misliš, da si...

...ali brigaj se zase.

Najprej nisem mislila več pisat takih 'provokativnih' zapisov kot je bil Priznam. Ker so se nekateri počutili ogrožene, namesto, da bi jih spodbudilo k (lastnemu) ustvarjanju, kar je bil moj namen…
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Vendar pa je objava prinesla tudi nekaj zelo osebnih e-mailov, prošenj za nasvet in pomoč, ki odtehtajo vsa tista polivanja po meni. Za to je bil potreben pogum – povedati osebi, ki jo poznaš le preko interneta, svoje stiske, svoje dileme. Za tako odprtost sem vedno znova hvaležna in zaradi tega, je vredno napisati tudi nekaj takega kar izzove vihar.

Na stvari lahko gledaš širše ali ožje. Lahko gledaš na vse ali enega. Lahko gledaš na druge ali nase.
Pri umetnostni terapiji gledamo na situacijo iz več perspektiv:

• jaz (kot terapevt v odnosu z drugimi)
• vživljanje v klienta (in pogled na odnose iz njegove perspektive)
• pogled na odnose kot zunanji, nevpleteni opazovalec (iz t.i. helikopterske perspektive).

Na situacijo kot terapevti ne moremo gledati le iz ene perspektive, temveč se moramo postaviti v vse. Predstavljajte si, da bi se pri tem delu brigali le zase! Iz katere perspektive bi gledali na svet in kako bi ga videli?

Brigaj se zase. To je bil komentar, ki sem ga najpogosteje slišala po objavi Priznam. Pusti jim, da delajo po svoje itd.

No, pa poglejmo na vse skupaj iz širše perspektive.
Zaradi področja dela, ki ga pokrivam, redno prebiram strokovne članke in raziskave s področja vzgoje in izobraževanja, psihologije, umetnostne terapije, ustvarjalnega procesa itd. Pred kratkim sem prebrala nekaj zanimivih člankov, ki ti dajo misliti. Eden je govoril o posilstvu sredi ulice, ko žrtvi, ki je klicala na pomoč, ni 2 uri nihče pomagal. Dve uri! Brigaj se zase?!
Drugi članek je ugotavljal, da je lažje kupiti orožje, kot pa dobiti ustrezno strokovno pomoč (psihologa, socialnega delavca…) – takoj in zdaj. (Po)brigaj se zase!
Tretji članek pa je govoril o zasvojenosti. Kaj storiš, ko srečaš zasvojenca? Brigaj se zase!?

Zakaj moji zapisi o vzgoji in izobraževanju ne dvigajo toliko prahu? Ali pa tisti o žrtvah kaznivih dejanj? Ali pa ko napišem o tem, kako bi bilo dobro pomagati zasvojenim ali otrokom ali…? Zakaj tedaj nihče ne skoči v zrak in mi napiše naj se brigam zase?
Ali zasvojenim koristi, da se brigamo zase? Seveda jim, saj se nihče ne vtika vanje in lahko še naprej tonejo v globljo in globljo zasvojenost. Pa jim to koristi? Naj se res brigam zase?
In potem ta zasvojeni zaradi svoje potrebe po drogi z razbito steklenico poreže mimoidočo osebo, da ukrade/dobi denar za drogo?!
Sedaj pa te misli prenesite na področje ustvarjanja. Mar je to področje kaj drugačno od drugih?
Najlažje se je brigati zase. Najlažje je zabrusiti: kaj pa misliš, da si?!

Ko se pogovarjaš z osebo, ki je porezana, polna modric, posiljena in s pretresom možganov, se pri tem naučiš, da nikoli več nikomur ne rečeš: kaj pa misliš, da si. Ko vidiš spolno zlorabljenega otroka, ne pomisliš, da bi se brigal le zase… Mi vsi smo ljudje, mi vsi smo svet, mi vsi živimo skupaj. In ta spoznanja te prežemajo na vsakem koraku, na vsakem področju življenja.

Zato tudi na ustvarjanje gledam iz širše perspektive. Pripravljena sem pomagati pri tistem kar znam. Lahko pa se tudi brigam zase… Tudi jaz lahko potrebujem pomoč ali nasvet ali kritiko, lahko pa se zaprem pred vsemi in vsakomur rečem, naj se briga zase (Mislim, da je brigati se zase in tekmovalnost glavno vodilo današnjega časa, še posebej pri nas).

Pa naj raje postavim dve vprašanji za razmislek:

a)
Uspe vam naslikati (ali narisati ali…) najboljšo umetnino, kar jih je. Izredno ste ponosni nanjo in kar žarite od sreče. Nato čez en teden ugotovite, da je nekdo naslikal skoraj identično umetnino. Izkaže se, da ste bili njegov navdih in da je naslikal sliko tako, da je skušal čim natančneje prekopirati vašo. Kako se počutite? Ooo, super, si rečete, ker se vam zdi to laskavo, da je nekdo naslikal nekaj po vaši stvaritvi. Ok, res, da je kopija vašega dela, a da je izbral prav vaše delo, se vam zdi, da ste postali pomembni in končno tudi vi nekomu vzgled (ali učitelj ali muza)… No, čez čas se pojavi 10 takih kopij, 20, 30… Vam je to še v veselje? Se zdite sami sebi pomembni, zvezda? Dvomim. Bi radi, da bi vaše delo bilo za inspiracijo in navdih, vendar ne tako, da nastajajo iste kopije, isti posnetki… Ko se vam bo zgodilo, boste razumeli, kaj sem želela povedati v objavi Priznam. Zelo dobro ločim, kaj je učenje tehnik in kaj je kopiranje. In moj namen je, da resnično želim, da se nihče ne ujame v kolesje kopiranja, ki nima nič skupnega z ustvarjanjem. Ne bom pa kazala s prstom na vas in rekla 'kaj sem vam rekla', če se vam to zgodi. Posledice vedno občutimo sami, in zato sploh ni potrebe, da bi vam/nam kdo še to glasno in jasno povedal (več o tem najdete tudi v Montessori pedagogiki - t.i. kontrolne točke). Ali zasvojenec ve, da je zabredel v krog zasvojenosti? Takoj prizna, da je zasvojen? Ali tisti, ki kopira ve, da je zabredel v krog kopiranja? Ali prepozna, da dela narobe? Sploh, če mu uspe prodati tisoč kopij vašega dela, vi pa ne. Sploh, če začnejo govoriti, da ste vi kopirali njega…
Odgovor ene od oseb, ki kopira, je bil: pa saj nisem kopirala fotografije izdelka (copy-paste), temveč sem sama naredila svoj izdelek (popolnoma enak originalu drugega avtorja). Dokler ne boste to doživeli s svojim izdelkom ali se postavili v kožo tistega, ki je naredil original, verjetno ne boste razumeli, kaj hočem povedati…
Nekateri so se celo obregnili ob mojo izobrazbo. Ker sem likovna pedagoginja torej nimam pravice 'biti pametna'? Kaj pa ste vi po poklicu? Kaj pa, če bi jaz rekla kaj čez vašo strokovnost, poklic? In da ne bo pomote: nisem slikarka, nisem kiparka, nisem grafičarka, temveč sem likovna pedagoginja. Sem oseba, ki pomaga drugim ustvarjati, kar ni isto, kot če ustvarjaš sam. Za veliko akademskih slikarjev, kiparjev… je bilo znano, da so zanič pedagogi in obratno. Nimam se za umetnico, sem pa likovna pedagoginja ter likovna terapevtka, z veliko izkušnjami. Ni me sram to povedati na glas. In nimam se za najboljšo. Vem, kje so moje meje in vem, da se bom učila celo življenje.

(na Creatissimo delavnici likovne terapije)

b)
Kaj storite, ko vidite nekoga, ki se vedno ujame na isti napaki? Vedno, ko prime kozarec, mu pade na tla. Vedno, ko piše, pozabi narediti strešice. Vedno, ko vam vrta po zobeh, pozabi iz vaših ust vzeti vato. Kaj storite? Ste tiho? Se smejite njegovi nerodnosti? Se jezite, ker si ne more zapomniti, čeprav se je zmotil že tisočkrat?
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ko ustvarja? Vedno se mu zatakne na istem mestu, vedno izdelek 'pokvari' z isto napako… Kaj bi storili?
Pri likovni terapiji velja načelo, da mora klient videti (in preizkusiti) tudi vzorec/vzorce vedenja, s katerim bo lahko nadomestil star (slab) vzorec vedenja. Kaj je to pri ustvarjanju? Kateri vzorec vam preprečuje iti preko?
Likovna pedagogika ni zato, da bi vas zdresirala, da vsi rišete popolne oči, realistične risbe itd. kot sem že takrat napisala, realizem in abstrakcija pri tem nimajo nobene veze. Likovna pedagogika (ali kakršen koli drug dober učitelj) služi kot podpora in prikaz vzorcev, iz katerih si izberete tistega, ki vam ustreza, da greste po svoji poti… Svoji poti.
V tujini ni toliko težav s 'kritiko', kot jih zaznam pri nas. Povsod, kjer sem bila (ZDA, Danska, Nizozemska, Avstrija, Italija, BiH…), so bili ljudje odprti, so hoteli vedeti še več. Zato vas vprašam, kaj bi mi rekli, če bi bila iz tujine in bi bila udeleženka internetnega tečaja? Kako bi sprejeli mojo 'kritiko'? In kako mojo kritiko sprejmete, ker sem jaz, likovna pedagoginja in iz Slovenije? Jaz vidim razliko. Vidim, da se odpremo osebam, ki so 'na varni razdalji', da jih ne čutimo kot konkurenco in kot grožnjo. Ko pa je posredi slovensko bralstvo, pa je vse drugače. Skrivanje informacij, skrivanje pripomb, ki bi lahko osebi pomagale napredovati (ali ji pokazale še pogled iz druge perspektive), nezaupanje, češ kaj pa ti veš… Žal. Mislim, da je življenje prekratko, da bi ovirali drug drugega, da bi se omejevali.

Eno je podpora, eno pa strokovna podpora. Potrebujemo oboje. Čim več podpore in žal mi je, da nekateri usmerijo vso svojo energijo v obrambo, namesto, da bi jo usmerili naprej, za prekoračitev mej.

Dajem vam priložnost, da mi poveste, da se motim. Tukaj, zdaj. Da mi dokažete, da je še drugačen pogled na svet. Ne bom se pregovarjala. Preprosto bom preizkusila in skušala ugotoviti, ali mi ta vzorec 'vedenja' odgovarja. Rada bi verjela, da se motim.
Ker jaz gledam na svet kot na nekaj najlepšega. Ker verjamem v kolektivno zavest in zato upam, da je naša zavest pozitivna, ustvarjalna, polna delovnega naboja. Ne brigam se samo zase… Brez vas tudi jaz nisem veliko.

*
Hvala za rojstnodnevne čestitke in besede podpore. Zelo lepo so se prilegle mojemu srcu in so tam, vedno z mano. :)

In še eno veselo novičko naj obelodanim: iz Finske sem dobila potrditev, da bom imela mentorici za moj projekt fototerapije. To sem spet skakala do stropa! :)

Priznam (nadaljevanje)

Priznam, da Priznam potrebuje nekaj dodatnih besed glede na vaš odziv in komentarje.

Najprej hvala vsem, ki ste izrazile svoja mnenja, ki koristijo tako meni kot ostalim. Z vsemi se pravzaprav strinjam, razumem vaše dileme (ki jih imamo itak vsi) in cenim vaše mnenje. Če želite, lahko napišete še kakšen komentar več na to temo, dolg ali kratek – tudi jaz želim rasti!

Bom pa še vseeno malo razložila, kako je objava nastala in s kakšnim namenom.

Pred kratkim sem se pogovarjala z umetnostno kritičarko, ki med drugim 'ocenjuje' tudi amaterske likovne izdelke. Potožila mi je, kako težko je nekaterim razložiti, da z njeno kritiko želi ustvarjalcu le pomagati k napredku, ne pa, da mu želi zatreti vso ustvarjalno vnemo. Veliko teh ustvarjalcev obvlada tehniko slikanja 'u nulo'. Brezhibno, popolno! Krasen kolorit itd. Ker pa jih veliko dela po fotografijah, naslikajo točno tako… vsaka bilka na istem mestu, vsaka črtica točno tam kot je treba (navajam le primer). Velikokrat se pri tem izgubi 'zgodba', sporočilnost slike, ni načela manj je več itd. In to se pač vidi, pa če sliko pogleda amater ali strokovnjak. V pehanju za popolno tehniko ali kopiranjem se velikokrat izgubijo tudi občutki. Občutki pa so pravzaprav tisto, kar začutijo gledalci, kupci… Lahko se pišeš Picasso, lahko se pišeš Novak, nič ne pomaga ali so izdelki komu všeč ali ne.
Kot likovna terapevtka pa pristopam k likovnem ustvarjanju še iz drugega konca – iz občutkov. Ti likovni izdelki običajno (ni pa nujno) niso prav nič lepi in popolni, a so polni čustev. Včasih povejo več kot kakšna super prekrasna slika. In odkrito povedano, so mi taki izdelki najbolj všeč, ker v meni vzbudijo občutke in razmišljanja.
Torej slike z občutki so tisto, kar jaz rečem slike, lahko so res umetniške, realistične ali abstraktne, lahko so likovno-terapevtski izdelek... Slike, utrujene od tehnike, kjer je zadaj frustracija, ki me spominja na kopijo, pa je zame 'obrtniški' izdelek. Zame.
Vsem tistim, ki kopirajo, sem želela sporočiti, da to nima smisla, ker jim to ne bo prineslo notranjega zadovoljstva.

Kot sem napisala, likovniki prepoznamo tako amaterske kot izšolane ustvarjalce, kar pa ne pomeni, da so eni boljši od drugih. Tudi pri šolanih se pozna kalupljenje, ustvarjanje po istem vzorcu… Včasih celo prepoznaš pri katerem profesorju se je kdo izšolal. Vendar to ni mišljeno v slabem smislu, da ne bo pomote!

Moj namen objave ni bil, da bi žalila ali se posmehovala katerim koli internetnim ali 'zemeljskim' mentorjem tečajev. Jaz sem za vse! (Sem se in se še udeležujem takih in drugačnih tečajev na obeh sferah). Sedaj, ko je možno na internetu videti video, je včasih celo tak tečaj bolj nazoren kot v živo! Zato nima smisla, da drug drugega prepričujemo, kaj je boljše. Res pa je, da v živo lahko že sproti dobiš kakšen koristen namig med samim kreativnim procesom, ampak enim to odgovarja, drugim mogoče ne, ker želijo narediti vse sami in v miru.

Z mojo objavo sem želela povedati, da se ni treba truditi 'u nulo', če pri srcu ne čutite zadovoljstva (ko se mučite s tehniko), da ustvarjate še več, raziskujete, eksperimentirate in ne nazadnje, ja, ja, ja, objavljajte svoje izdelke na internetu (to po mojem vsi radi gledamo in občudujemo), napišite vaše pomisleke, vaše veselje, ko vam kaj uspe! Tako boste videli lasten napredek, tako boste hitreje našli lasten stil izražanja (ki prinese resnično zadovoljstvo).
Skušala sem povedati tistim, ki se jim zatika na istih mestih, da naj se sprostijo, naj poskusijo še bolj po svoje, ali pa znova in znova. Naj ne obupajo in naj ne rečejo, da oni pač niso dovolj dobri, da ne znajo… Ne, ne, ne, ta sedemnajstič vam lahko uspe! Recite si: kaj pa če tole raje naredim takole, ali pa takole… - eksperimentirajte!
(V objavi sem navedla najpogostejše težavice, s katerimi se srečujejo 'začetniki' in ni nujno, da imate take težave vi. Le v razmislek, da poskusite nekaj novega, si pogledate še kakšne druge variante itd., nisem jih navedla zato, da si sedaj ne boste svojih izdelkov upali kazati naokoli ali da se slikanja/risanja ne boste več lotili. Obljubite?).

Vem, da marsikdo pri ustvarjanju že uživa, ker pa sem delala že z mnooooogimiiiii, pa tudi vem, da ko odkrijejo svoj način izražanja, so kot sonce – uživajo še veliko bolj!! (Morda ste že tam, če pa ne, pa boste zagotovo vedeli, ko se bo zgodil 'klik').

In ja, lahko se zapišete v zgodovino! Zakaj pa ne, zakaj pa ne ravno ve? Za to ne rabite šol!
Prav to sem želela s svojo objavo, spodbuditi vas, da ustvarjate po svoje, da imate samostojno razstavo, če si jo želite, da bodo vaši izdelki predstavljeni v knjigi ali reviji, če so to vaše sanje!...
Pravzaprav z velikim navdušenjem berem vaše bloge in spremljam vašo ustvarjalno pot in vam resnično želim, da uspete v tistem, kar si skrivoma želite.

Moj moto je: vsi so moji učitelji, zato se lahko od vsakogar naučimo toliko, kot hočemo, tudi od tečaja, ki nam na začetku ne 'diši'. Pa tudi podpora je pomembna, spodbudne besede, zaupanje vate, da zmoreš. Zato je prav, da si s komentarji dajemo vzpodbudo. Vsi to potrebujemo!

Drage moje, še enkrat hvala za poučne komentarje. Resnično nam želim, da bodo naše muze v polnem zaletu v teh dneh, da se nam bodo ideje bliskale izpod naših rok in da bomo še malo zrasle tako v srcu kot v duši.
Srečno, srečno, srečno!

PS:

• Pisala sem o risanju in slikanju, ker pač na mojih delavnicah trenutno delam na teh dveh področjih. Sedaj mi že 5-letniki govorijo, da ne znajo risat! Ojoj! (to me resnično, resnično skrbi, a mislim da je vzrok pravzaprav družbene narave, ker je to povezano s prevzemanjem odgovornosti, ki pa v teh časih bolj šepa)
  
• O ja, tudi jaz štancam (da ne bo nesporazumov), uporabljam servitno tehniko s kupljenimi prtički, štempljam s kupljenimi štampiljkami itd., čeprav takrat ne rečem, da ustvarjam. Pravzaprav občudujem tiste, ki to zmorejo, ker kadar je treba štancati, pa ne morem, imam veeeeelikeeee težave!
• Tudi jaz sem še na faksu delala tako kot je bilo treba in sem šele potem, ko sem bila pri enem zunanjem mentorju odkrila, da je čas, da začnem delati po svoje (in potem porabila leta, da sem sploh odkrila kako pa želim delati 'po svoje').
  
• No, moj slog še vedno ni čisto tak, kot si želim, ker še nisem popolnoma odkrila tehnike, ki bi mi omogočala, kar želim, a prav zdaj se bližam cilju in verjamem, da se mi bo takrat odprl popolnoma nov ustvarjalni svet. Komaj čakam!
• Tisti, ki ste me po mailu kontaktirali glede Ustvarjalnih srečanj. Trenutno je to zaprta skupina odraslih v Medvodah, po novem letu pa se bodo začela srečanja tudi odprtega tipa (v Medvodah, morda, morda tudi v LJ) – če vas zanima, mi pišite na mail še v novembru. Hvala!

Priznam...

…tudi mene daje poklicna deformacija…

Včeraj sem brala še enega od mnogih prispevkov o plagiatorstvu in kopiranju. Članek je na hudomušen način prikazal razlike med originalom in plagiatom, ter razložil, kje in kako ga je oseba polomila in naredila slabo kopijo originala.

In tako je tudi pri nas, likovnih pedagogih… Brez težav lahko (na oko) ločimo:
- kdo je amaterski in kdo izšolan ustvarjalec
- kdo kopira in kdo ne
- kdo je nekaj narisal, naslikal po opazovanju in kdo na pamet
- kdo dela tako, kot mu je nekdo povedal ali ga naučil in ne po svojih občutkih
- kdo ne uporablja svojega stila
- …

(moj navdih so dela Ivane Kobilce, iz katerih se tudi učim)

Ko gledam razne tečaje po internetu, že po izdelkih vem, kateri udeleženec 'hodi' na kateri tečaj…
Premalo je spodbujanja k lastnemu načinu izražanja. Če bi učili profesionalci, potem bi spodbujali k likovnemu načinu opazovanja in k raziskovanju lastnega stila izražanja. Potem ne bi bilo takih, osnovnih napak, kot so: s črno obrobljena usta, pa tudi, če se vse obroblja s črno, oči, ki jih običajno rišejo otroci v 3.razredu OŠ, ozadje, ki ni usklajeno s figuro (ker sta običajno naslikana ali obravnavana ločeno), nepovezanost celotne slike oz. izdelka... In tako nastaja ogromno del, ki spominjajo ena na drugo, ki niso sproščena, spontana, in ki ne pokažejo dejanskih občutkov ustvarjalca. To pa so lastnosti, ki so značilne za prekopirane izdelke. Realizem ali abstrakcija nimata pri tem nobene vloge. Za oba velja enako: izraziti sebe na svoj način.
Kaj želimo povedati z nekim izdelkom, kakšne občutke želimo vzbuditi??
Seveda se na tečajih učimo tehnik ustvarjanja, vendar to potem ne pomeni, da ustvarimo skoraj identične reči. Za primer si lahko pogledamo znane umetnike, ki so se včasih dobivali skupaj in naslikali isti motiv (Van Gogh in Gaugain, ipd.). Pa so res vsi uporabili isto tehniko, iste poteze, iste barve, isto svetlobo?? Ne, ustvarjali so vsak na svoj način in zato jih tudi danes priznavamo za prave umetnike.

Da ne bo pomote – nič nimam proti internetnim in drugim tečajem (nasprotno, zdijo se mi ena boljših zadev, ki so zrasle skupaj s tehnologijo), le predlagam, da si izberemo takega, ki nas bo dejansko naučil izražati sebe, ne pa proizvodnjo izdelkov, ki spominjajo na kopije in so brez duše. Ko enkrat zapadeš v šablonsko ustvarjanje, je namreč zelo težko izstopiti iz tega začaranega kroga, zato ukrepajmo, še preden pademo vanj!

(isti avtor, isti stil, pa vendar sta deli 'drugačni' - Gustav Klimt)

In še to v razmislek: ustvarjalnost ne stoji na mestu, ni štancanje enih in istih reči do onemoglosti, ni kopiranje do zadnje črtice. Temu se reče obrt (pa še to bi bila bolj slaba obrt), ne ustvarjalnost. In zato se da prepoznati kopijo, sliko, ki je nastala po fotografiji, naivno 'umetnino'... Kako močno se motijo tisti, ki mislijo, da so zadevo 'preplonkali' z japonske spletne strani, da potem se pa ne bo videlo (in vedelo), da je on naredil kopijo! To pa je res naivno razmišljanje! (Bumerang se vedno vrne k lastniku).

...In priznam, če imaš poklicno deformacijo, tudi ni lahko. Če take 'obrtniške' izdelke pohvališ, osebo spodbujaš, da še naprej ustvarja v začaranem krogu. Če poveš po resnici, jo lahko prizadeneš, da popolnoma izgubi ustvarjalni zagon… Kolikokrat sem se že morala ugrizniti v jezik, da ne bi bilo zamer, da ne bi izpadla kot da solim pamet in da sem 'boljša'. Pri tem sploh ne gre za to, a kako to povedati, razložiti??

Zaenkrat sem našla le tako rešitev, da za tiste, ki si želijo ustvarjati v lastnem stilu in se spotoma kaj naučiti, pripravljam Ustvarjalna srečanja, kjer smo odprti za kritike, debate, pohvale, učenje in rast. Kjer se učimo poslušati sami sebe… Upam, da iz majhnega raste veliko in da jim pomagam, da izstopijo iz začaranega kroga, v katerega so se morda ujeli…

Tudi vam želim, da si najdete tečaj, ki vas bo učil ustvarjalnosti, ne obrti, hkrati pa vam želim mnogo ustvarjalnih dni in uživanja pri izražanju samega sebe, sploh v teh bližajočih se predprazničnih dneh!
Srečno!

Vabilo na predavanje

Občasno dobivam vprašanja v zvezi z likovno terapijo in umetnostno terapijo na sploh. Za tiste, ki jih ta tematika posebej zanima in tudi za tiste, ki bi si radi izpopolnili svoja znanja ali si želeli obogatiti lastno osebnost,
vabim na 'Art Therapy kampus' na Ptuj (26. in 27.7.2010).

Izseki iz vabila:

SEMINAR ZA STROKOVNE DELAVCE NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Ptuj, 26. in 27. julij 2010
Seminar bo potekal v okviru festivala ARTPTUJ, kjer organiziramo art therapy kampus z naslovom programa:
OBLIKE POMOČI Z UMETNOSTJO ZA OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
Program se je uvrstil v širši projekt: Usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje, ki ga je razpisalo Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Projekt vsebuje pet programov profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev, vsebuje aktivnosti – vsebine, namenjene profesionalnemu usposabljanju strokovnih delavcev za novo vlogo v družbi znanja, za uvajanje sistemskih sprememb in inovativnih pristopov v vzgojno-izobraževalno delo ter uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje.
Na seminarju bomo izvedli več delavnic in predavanj, ki bodo namenjene spoznavanju novih oblik pomoči z umetnostjo pri osebah s posebnimi potrebami. Širše teme seminarja bodo:
* pomen ustvarjalnega gibanja za osebe s posebnimi potrebami;
* terapevtski učinki likovnega izražanja pri otrocih s posebnimi potrebami ;
* tehnike glasbene terapije za otroke s posebnimi potrebami;
* AV tehnika dramske terapije pri izražanju otrok s posebnimi potrebami;
* predstavitev EBL metode in vzgojno izobraževalnega dela z osebami z avtizmom.
Gostili bomo naslednje predavatelje:
doc. dr. Aleksandra Shuller, Elza Sabolič, prof. spec. ped., logoped., mag. Špela Loti Knoll in Claudia Knoll, dipl. glasb. terap.,
Jožica Rade, prof. lik. ped., Rajko Tekalec, dipl. vzg. predš. otrok , Rasta Fašmon, prof. lik. ped., spec., Ana Delin, prof. ped. in teol.

Seminarja se lahko udeležite tudi 'ne-strokovnjaki' in vsi tisti, ki vas te teme zanimajo.

Moje predavanje ima naslov: Kaj (ne) vidim, kaj (ne) slišim, kaj (ne) rečem - likovno-terapevtski pogled na medsebojne odnose. Mislim, da naslov pove dovolj o tem, o čemer bo tekla beseda...

V kolikor bi se želeli prijaviti na seminar ali vas zanima podrobnejša vsebina mojega predavanja, mi pišite na e-mail, da vam posredujem vse potrebne informacije v zvezi z dogodkom.

Pridite, ne bo vam žal!