Poslovili smo se od zime in sedaj je čas za novo potovanje, čas za rast. Nove dogodivščine čakajo na nas, nove priložnosti za rast. Katero pot boste izbrali? Kam boste odpotovali?
Plezanje je ena od možnosti. Vendar je odvisno, kako to naredimo in zakaj. Nekateri želijo doseči vrh in uživati v čudovitih razgledih. Nekateri želijo čutiti vsako mišico v svojem telesu in se s potenjem znebiti strupov. Nekateri želijo biti višje kot vsi ostali. Spet drugi želijo za nekaj uric pobegniti vsakodnevni rutini. In nekateri želijo biti le bliže nebesom.
Toda na koncu smo vsi samo to, kar smo. Na vrhu gore, na dnu morja, v lastni spalnici, v službi, na dopustu… - prtljaga, ki jo imamo vedno s seboj, je ‘mi’. Kovčki pa so lahko težki ali lahki - kar koli že izberemo za naše potovanje.
To zimo sem se učila poenostaviti življenje in pustiti večino svoje prtljage doma. Ni bilo lahko, saj imam rada udobno življenje, toda nekaj modrosti ljudi, ki jih spoštujem, mi je pomagalo. Danes z vami delim eno od njih – enega od meni najljubših, navdihujočih in čudovitih govorov, ki vam morda pomaga pogledati nase in druge na drugačen način.
In sedaj se vprašajmo, kdo smo, kaj razmišljamo – o sebi, o drugih, o svetu. Kakšno prtljago nosimo s sabo in ali jo resnično potrebujemo?
Pomlad je. Narava se prebuja, vse je oživelo. Vse je sveže in pripravljeno za rast. Mislim, da je prišel čas tudi za naš lastni ‚vrtiček‘.
Zacvetite v vsem svojem sijaju!
