Kaj je šola

Ponovno obujeni stari časi, otroci, oblečeni kot nekdaj... in prvi šolski dan. Sprašujem se, kaj je pomenilo učenje nekoč in kaj nam pomeni danes...

Je šola danes privilegij ali breme? Je veselje ali moderen način trpinčenja?

Ali danes cenimo dar učenja?

Šola je precej več kot le šola. Je darilo znanja, skrivnosti, vznemirjenja, zgodb, ki nam pomagajo (od)rasti, učiteljev pisanih značajev in vzgledov, sošolcev, ki izzivajo naša čustva in odločitve, je darilo prijetnega ali neprijetnega okolja, hrupnih in umirjenih trenutkov, svobode in omejitev.

Šola je veliko več kot je bila pred leti, toda mi se zataknemo na majhnih nepomembnostih in se izgubimo, še preden opazimo, koliko priložnosti se najde v šoli za učenje in doživljanje večjih življenjskih lekcij.

Kaj če bi to šolsko leto začeli drugače? Stopimo korak nazaj, učimo se iz preteklosti in poglejmo na šolo iz distance – da bi videli širšo sliko, da bi razumeli širši pomen šole – vsi mi: tako otroci, učitelji kot starši.

Uživajte na novem potovanju in ostanite mirni!

Kdo smo

Poslovili smo se od zime in sedaj je čas za novo potovanje, čas za rast. Nove dogodivščine čakajo na nas, nove priložnosti za rast. Katero pot boste izbrali? Kam boste odpotovali?

Plezanje je ena od možnosti. Vendar je odvisno, kako to naredimo in zakaj. Nekateri želijo doseči vrh in uživati v čudovitih razgledih. Nekateri želijo čutiti vsako mišico v svojem telesu in se s potenjem znebiti strupov. Nekateri želijo biti višje kot vsi ostali. Spet drugi želijo za nekaj uric pobegniti vsakodnevni rutini. In nekateri želijo biti le bliže nebesom.  

Toda na koncu smo vsi samo to, kar smo. Na vrhu gore, na dnu morja, v lastni spalnici, v službi, na dopustu… - prtljaga, ki jo imamo vedno s seboj, je ‘mi’. Kovčki pa so lahko težki ali lahki -  kar koli že izberemo za naše potovanje.

To zimo sem se učila poenostaviti življenje in pustiti večino svoje prtljage doma. Ni bilo lahko, saj imam rada udobno življenje, toda nekaj modrosti ljudi, ki jih spoštujem, mi je pomagalo. Danes z vami delim eno od njih – enega od meni najljubših, navdihujočih in čudovitih govorov, ki vam morda pomaga pogledati nase in druge na drugačen način.

In sedaj se vprašajmo, kdo smo, kaj razmišljamo – o sebi, o drugih, o svetu. Kakšno prtljago nosimo s sabo in ali jo resnično potrebujemo?

Pomlad je. Narava se prebuja, vse je oživelo. Vse je sveže in pripravljeno za rast. Mislim, da je prišel čas tudi za naš lastni ‚vrtiček‘.

Zacvetite v vsem svojem sijaju!

Obsedeni

Danes je pri nas dan, ko otroci prevzamejo vajeti v svoje roke. Kakšen dan! Vznemirjenje na višku, smeh, prerivanje, letanje sem in tja, niti sekunde miru.

Zanimivo je opazovati, kako se z natikanjem kostuma in maske, prebuja popolnoma druga osebnost. Še v najbolj umirjenih, zasanjanih otrocih se prebudi nekaj divjega, neukročenega, kar še sami ne prepoznajo in ne znajo ukrotiti.

Pri dramski terapiji se s temi 'osebami' igrajo pogosto, pri likovni terapiji pa si take informacije nabiramo ob priložnostih kot je pust. Vse se odvija z nadzvočno hitrostjo, zato je dela veliko. Težko je v vrvežu ostati osredotočen na zbiranje informacij, ne da bi vas potegnilo v njihov tornado.

Če imate težave z otroki, je danes pravi dan, da jih opazujete v drugačni luči in spoznate, kaj vse se še skriva v njih. Seveda pa morate paziti, da vas maska ne pretenta in da se ne ukvarjate (tako kot v vsakdanjem življenju) s površjem, z 'masko' in ne s tistim, kar maska potegne iz otrokove osebnosti.

Kljub težki nalogi pa si privoščite danes tudi polno vrečo smeha, krofov in pisanih dogodivščin. Naj bo to dan novih spoznanj! Uživajte!

Proti? Mar res?

Pomislite še enkrat!

Mislim, da je življenje najboljša šola, v katero moramo hoditi. Lekcije, ki se jih moramo naučiti, obravnavamo ravno takrat, ko lahko dojamemo njihovo sporočilo. Tudi, ko mislimo, da ne bomo zmogli, vedno nekako preživimo, kajne?

Mati Tereza je nekoč rekla (nekaj takega): 'Nisem proti vojni. Sem za mir.' Sprva, so bile zame to le preproste besede, toda kasneje sem se odločila, da se jim bolj posvetim in skušam razumeti, zakaj jih je Mati Tereza izrekla na tak način.
Sedaj verjamem, da je stvar v energiji. V kar vložiš energijo, dobiš rezultat. Dejanja so energija, besede so energija, misli so energija. In če je ta energija res močna, se prelevi v strast.
In sedaj pomislite, kaj radi počnete s strastjo. Ste za nekaj ali proti nečemu?

Jaz sem prenehala vlagati energijo v vse proti čemer sem bila, ko sem videla mojega kolega, kako s strastjo in ognjevito se je boril s človekom, ki ga ni prenesel. Kritiziranje, dokazovanje, kaj vse je ta človek naredil narobe, osredotočanje na življenje človeka, ki ga ni maral in proti komur je bil… s takšno strastjo, da sem včasih pomislila, da bo eksplodiral (ali da bo dobil srčni infarkt). In potem sem začudena opazila, da je njegova strast proti temu človeku enako močna kot pri vseh tistih ljudeh, ki so tega človeka zagovarjali in dokazovali, da je naredil vse prav. Bili so na nasprotnih polih, toda energija, ki so jo usmerjali v tega človeka, je bila enako močna. Takrat sem končno doumela sporočilo besed, ki jih je izrekla Mati Tereza in se odločila, da začnem svojo energijo vlagati samo v to, kar si želim.
Seveda si še vedno ne želim vojne; toda ne dam ji več moči (energije), da bo tako lahko še naprej živela, obstajala in se bodo ljudje borili proti njej. Namesto tega vlagam podvojeno energijo v ljudi, dejanja in stvari, ki gojijo in širijo mir, harmonijo.  

Mogoče imate kljub temu še pripombe na to temo, toda: če ste iskreni do sebe in ste pripravljeni analizirati en dan, en samcat običajen dan vašega življenja ter odgovoriti na sledeče vprašanje: 'Koliko časa in energije vlagate v stvari, ki (bi) jih želite videti večkrat v svojem življenju, in koliko vložite v stvari, proti katerim ste?' Iskreno? Sedaj verjetno razumete smisel moje objave. Če ste utrujeni, prazni, jezni, vznemirjeni, zdolgočaseni…, potem veste, kam je šla vaša energija. Verjetno v stvari, ki jih nočete v svojem življenju, ki bi se jih radi znebili. Premislite!    

Zato, na začetku novega šolskega leta želim vsem učiteljem in učencem in njihovim staršem: prenehajte biti te nesmiselne bitke 'proti', in se raje osredotočite na tisto, česar si želite (videti) več. Izdelajte si vizualno tablo, če ste vizualni tip človeka. Izberite knjige, ki vas povlečejo v pozitivne (re)akcije. V ljudeh poiščite potenciale, v katere želite vložiti svojo energijo. Živite življenje in usmerite svojo energijo v vse, česar si želite več, tudi v šoli.  

Predstavljajte si, kaj bi sedem bilijonov ljudi lahko doseglo, če bi se vsi imeli radi in se spoštovali. Predstavljajte si. (A.D.Williams – Inside the Divine Pattern)

Utopija? Pomislite še enkrat!

In naj bo to šolsko leto eno najboljših v vašem življenju! Srečno vam želi CreatissimoLab!

Nikoli prepozno

Včasih se sprašujem, kdo ima v resnici v rokah moje življenje... Sem to res jaz, samo jaz? Ali je to nekaj, kar presega moje moči, kar presega moje vedenje?

Včasih me moja pot pripelje do krajev, kamor nisem želela. In potem ne vem, ali naj se zahvaljujem ali pritožujem. Naj se ustavim ali nadaljujem moje popotovanje? Želim si, da bi mi nekdo pomagal in mi odgovor zašepetal na uho...

Toda, hvaležna sem za moje življenje. Našla sem svoje mesto na Zemlji, kjer lahko razdajam svojo ljubezen do matere Narave, kjer je moje srce blaženo ob pogledu na neskončno nebo, kjer uživam ob poslušanju vodnih simfonij in kjer me gore varujejo pred nevšečnostmi. 

Eno vem zagotovo: če bi bila mlajša in pogumnejša, bi svoje življenje posvetila materi Naravi in fotografiji. Želela bi si biti del tima Yanna Arthusa Bertranda, da bi pomagala otrokom spoznavati, kako poskrbeti za naš planet, pripovedovati zgodbe s pomočjo slik, kako poskrbeti za svoje zdravje preko narave in fotografij.
Še sedaj mi je težko verjeti, koliko otrok (in odraslih) ne zna reciklirati ali ne zna storiti prav ničesar za zaščito našega planeta, našega okolja, nas samih. Ne, da noče, ne zna! Toda, ne pozabimo, da smo vsi povezani! Vsi smo Eno! (Morda lahko mojo misel bolje prikaže tale čudoviti video:)

Želim si, da bi me v šoli učili kako živeti na planetu Zemlja, da ne bi porušila njenega ravnovesja. Želim si, da pri urah zgodovine ne bi poslušala o nas, ljudeh, kot da smo edina živa bitja na Zemlji - zgodovina ni samo naša... Zgodovina obstaja tudi pred nami. Želim si, da bi me pri biologiji učili, kako se dotakniti živega bitja, da ga ne poškoduješ, uničiš. Kako skrbeti zanj, razumeti, zakaj je tu, kakšno poslanstvo ima, kakšna je njegova zgodba - ne zaradi nas, temveč ob nas... Vse je povezano, vsi smo povezani.

Ni prepozno, da se osvobodimo vsakodnevnih nepomembnih zgodb, ki jih beremo v časopisih, vidimo na tv ekranih, slišimo na radiu... Svoje 'kamere' lahko zavestno osredotočimo na stvari, ki so pomembne, pomembne za nas in pomembne za naš planet. Osvobodite se svojih zgodb, ki vas vrtijo v začaranem krogu!

Uravnovesite se, bodite, kar ste (oseba, ki živi v vašem srcu), naj vas Zemlja in Univerzum navdihujeta, da zaživite življenje, ki je nad igricami, ki jih ljudje igramo, da bi se izognili odgovornostim in se pretvarjali, da se ne da nič več storiti.

Osvobodite se - ni še prepozno, in prisluhnite materi Naravi! Veliko nam ima povedati...