Ti

Ta dan je posvečen tebi. Srčno upam, da je bil dan srčno, toplo in prijetno obarvan. Moj je bil. Zagotovo bo ostal zapisan v mojem srcu.

Želim si, da bi svoja srca bolj iskreno podarjali drug drugemu. Ne zaradi valentinovega, temveč morda zato: 'Celemu svetu si le ena oseba, toda eni osebi si lahko cel svet.' (- Albert Einstein)

Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja 2014

Ja, tudi letos se vrača, čas v decembru, ki je meni posebno dragocen. Čas, ki ga posvečam zahvaljevanju in obdarovanju, čas oziranja nazaj v leto 2014, v leto, ki je prineslo nova spoznanja, nova znanja, nova odkritja, nova vprašanja. Hvaležna sem za vsa ta darila, ki ne morejo odtehtati vseh Miklavževo-Božičkovo-DedkoMrazovo-novoletno obarvanih daril, ki so v primerjavi z njimi le drobna pika na i. Moja darila so darila za vedno, ki jih nosim dosmrtno z mano, od dneva, ko sem jih prejela.

Kot vsako leto vas tudi tokrat vabim, da dodate v komentarje svoje misli, svoja odkritja in mnenja, da od vsega dušnega obdarovanja odnesemo čim več. In povabite še koga, da se pridruži, da nas bo več!

Letos bo moj 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja' spet nekoliko drugačen kot prejšnja leta (2013, 2011, 2010, 2009), a upam, da vseeno zanimiv, koristen tudi za vas... Moje objave bodo posvečene modrim besedam, ki so jih izrekle znane in manj znane osebe, in ki so meni osebno pomagale stati na trdnih tleh, ko so se le-ta majala pod menoj. Ja, so dnevi, ko se pojavijo dvomi, skrbi, žalost, bolečina in obup... - in tedaj morda pomaga beseda, objem, nasmeh, glasba... Meni velikokrat dajo moč prav besede ali dejanja, ki mi prekrižajo pot ravno ob pravem trenutku, ob pravem času. Letos bom nekatere podelila tudi z vami.

#1: Vse je povezano:

Vsi si želimo podobnih stvari, vsi potrebujemo nekoga ali nekaj, da lahko preživimo, vse se povezuje z vsem. Kako dobro je, da mi nekdo pridela hrano, ker se jaz ukvarjam z drugimi rečmi. Kako dobro je, da se lahko pogovorim, ko potrebujem nasvet. Smetarji, delavci, ki so sestavili moj avto, zobozdravnik, sosedov maček, cvetje, čebele in čebelarji, da se posladkamo z medom. Seznam je brezkončen. Vsak, ki ga srečamo, mora biti tam zaradi nas, vse, kar doživimo, mora biti tako kot je, da se nit povezanosti ne pretrga. Ni vedno lahko to sprejeti, a učim se videti. Enako želim tudi vam, saj je s tem spoznanjem živeti veliko lažje, ni res? Kaj pa mislite vi?

In ja, vsi si želimo biti srečni, vsako leto, vsak december, ne glede na katerem koncu sveta živimo. Ni res? Naj vam razmišljanje o tem polepšam s tem čudovito preprostim videom, ki me vsakič znova spomni, da smo vsi eno...

(video: Matt Harding)

*

PS: moja darila (fotografije iz objav) lahko svobodno delite naprej. Če jih ne morete shraniti s te spletni strani, si jih boste lahko shranili in/ali delili preko FB strani: CreatissimoLab FB stran. Naj se veseli december in čas zahvaljevanja & obdarovanja začne! Veselim se druženja z vami!

Posebno: Modrost deljenja in podarjanja

Danes bom z velikim veseljem delila z vami posebno zgodbo. Napisala jo je moja prijateljica Christina, ki jo občudujem in za katero sem vsak dan hvaležna, da je moja prijateljica. Zelo veliko sem se že naučila iz njenega življenja, iz njenega podarjanja in deljenja, iz njene prijaznosti. Čisto 'običajna' oseba je, ena izmed nas, toda njeni majhni koraki so povzročili že velike spremembe v življenjih drugih, zato jo 100% podpiram.

Tu je njena zgodba:

Predstavljajte si svet, v katerem bi si vsi delili darila in obilje, namesto da bi se osredotočali na samoohranitev… Vse se je začelo z mojim prvim obiskom Nepala leta 2003. Z možem sva tam preživela dvotedenski dopust, toda tudi po tem, ko sem že prišla nazaj v Singapur, so se mi Nepal in ljudje od tam še vedno motali po glavi. Odločila sem se, da če se še kdaj vrnem v Nepal, bom ljudem tam to na nek način povrnila.     

Leta 2006 sem se vrnila v Nepal kot prostovoljka in pomagala v sirotišnici s 57 otroki. Prvič sem delala kot prostovoljka, brez izkušenj za delo z otroki in brez znanja o poučevanju. V trenutku, ko sem zagledala te otroke, je srce v meni potihem zajokalo – ko sem videla, v kakšnih življenjskih razmerah živijo, kako se prehranjujejo, kaj delajo. Spisek bi bil lahko neskončen. Popolnoma izrabljene žimnice, ki so si jih delili trije ali štirje otroci skupaj, polne žužkov. Jesti jajca za kosilo je za te otroke luksuz. Zaradi pomanjkanja sredstev so otroci jedli riž in krompir (karbohidrate), da bi napolnili želodce. Takoj ko sem se vrnila v Singapur, sem svojo izkušnjo delila s prijatelji, in v dveh tednih smo zbrali nekaj denarja in ga poslali prostovoljski organizaciji, da je za sirotišnico kupila nove žimnice in hrano.

Kljub temu sem bila še vedno odločena, da pomagam po svojih najboljših močeh, čeprav živim daleč vstran. Odločila sem se za zbiranje sredstev. Moji prijatelji so donirali denar vse leto, ne samo za božič, kitajsko novo leto, itd. Ko sem zbrala približno 400 eurov, sem denar poslala v Nepal organizaciji, ki sem ji zaupala, da bo otrokom mesečno priskrbela hrano in zadovoljila njihove osnovne potrebe. Čeprav ni bilo veliko, smo poskrbeli, da otrokom ni bilo treba stradati.

V Nepalu sem bila potem še večkrat. Ob zadnjem obisku (od 3.11. do 28.11.2013), sva z možem prostovoljno delala v štirih sirotišnicah (vključno s tisto, ki ji pomagam že od leta 2007). Vsak trenutek, ki sva ga preživela z otroki, sva resnično uživala. Poleg denarja, s katerim smo kupili hrano, šolske torbe, žimnice, nogavice in pohištvo za otroke, pa otroci potrebujejo tudi veliko ljubezni. Nasmeh na otroškem obrazu je vreden več kot tisoč besed!

Moj mož je z veseljem kuhal za otroke, medtem ko sem jaz z otroki ustvarjala, plesala, se pogovarjala in jih učila jogo za otroke. Ti otroci nimajo Barbik, Lego kock in drugih igrač, zato smo za igranje uporabili kar kamenje in lastne prste. Spoznala sem, kakšno srečo imamo tisti, ki živimo tu, medtem ko ti otroci in Nepalčani trpijo pomanjkanje, pa so kljub temu na nek način srečni.

Predstavljajte si, da bi namesto ene kave ali čaja iz ‘Starbucks-a’, s tem denarjem lahko kupili 30 jajc ali 2.5 kilograma korenja kot prilogo za kosilo sedemnajstim otrokom.

Dalai Lama pravi: ‘Ljubezen in sočutje sta nuja, ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti.’ Upam, da bomo vsi poskušali deliti in podarjati drugim po svojih najboljših močeh. Tisti, ki bi si želeli pomagati nepriviligiranim nepalskim otrokom, prosim, da kontaktirajte Jožico za moj e-naslov.

Naj čarobnost božiča razveseli vaša srca in izpolni vse vaše želje!

Vprašanje št. 13:

Kaj pa ste vi delili (z majhnimi koraki ali velikimi) ali bi si želeli deliti, če bi imeli neomejene možnosti?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!