Posts filed under likovna terapija

Tok

Letos se prepuščam toku. Naj me ponese, kamor se mu zdi, da bo najbolje zame. Tudi če me bo mraz (beri: čas) občasno zamrznil na mestu, me bo sonce odtalilo in mi pomagalo naprej.


(vtis iz Zagreba)

Prepuščam se in ni me strah...

Zahvaljujoč vašemu odzivu na moje Želje, sanje..., nisem imela praznikov, temveč sem že zaplavala s tokom, vznemirjenju nasproti! :)

Kot kaže, bom najprej poskusila uresničiti projekt Fototerapije. Komaj čakam, da prejmem donirane fotoaparate, potem pa bo treba najti le še kakšne odvečne spominske kartice, pa tinto za tiskanje fotografij itd. No, pa še kakšno pošteno delo si moram najti, da se bom lahko projekta lotila 'prostovoljno'. Če bi bilo po moje, bi sicer delala vse iz čiste ljubezni in ne bi razmišljala o denarju, a žal smo narejeni tako, da si moramo za preživetje tudi kaj zaslužiti ;).
Toda, kolesje se je pognalo in moje veselje je nepopisno, ker vem, da ni več poti nazaj! Juhuhu!
Hvala Sonji, ki me je že pred prazniki razveselila s svojim prispevkom; ko prejmem še ostale donacije, boste seveda obveščeni - preprosto moram svoje veselje deliti z vami!! Zaradi vas bom spreminjala svet, zaradi vas bo več nasmehov, več solz veselja! Hvala!

*

Sedaj pa še nekaj besed o nagradni igrici:
Tistim, ki niso pokukali v prejšnje leto in pravila igranja, naj povem, da se bodo upoštevala naslednja pravilca:
*več odgovorov oz. vsi odgovori na vsa vprašanja vas pomaknejo na prednostno listo (preverite, če ste res odgovorili na vsa vprašanja, ker, po mojih ugotovitvah, nekateri niste ;) )
*tokrat vas je sodelovalo več kot lani, zato bom morala s teeeeežkim srcem žrebati dobitnice nagrad (žrebam samo tiste, ki bodo odgovorili na vsa vprašanja in imeli pripet gumbek, kot je bilo rečeno v pravilih sodelovanja) - hm, ja, lahko bo le nagrada, ali nagradi, ali nagrade... - se še ne ve kako se bo odločila žirija. Vsekakor zoprna naloga, če ti odgovori sežejo do srca...
*samo še do konca jutrišnjega dne imate čas, da pokrpate luknjice in poskrbite, da se uvrstite med zmagovalno ekipo, zato pohitite!

Hvala za sodelovanje! Iz vaših odgovorov sem se ogroooomnoooo naučila, se poglobila vase in rasla. Lepo mi je bilo in toplo!
Lep in navdihujoč januar vam želim in naj vas vaš tok ponese čim dlje!

Otroci in barve

Vprašanje v enem od vaših komentarjev je bilo o uporabi barv pri otrocih. Kaj če otrok uporablja točno določeno barvo?... In sem rekla, da napišem par besed na to temo.



Barve močno vplivajo na človeka, čeprav se tega zavestno niti ne zavedamo. Njihove vibracije vzdražijo naše oko, ki pošlje dražljaj v možgane itd., itd. Preprosta logika. Potem je tu še psihološki učinek barv, kar lahko strnem v en sam stavek: barve so pomembne!
Danes gledam, kako mnogi manipulirajo z ljudmi ravno na podlagi barv. Oglasi, prebarvani prostori, embalaža, moda. Veliko pa je tudi takih, ki uporabijo barve kar tako, brez razmisleka, in nevede naredijo škodo sebi ali drugim.
Popularno je imeti živobarvno stanovanje, še bolj kričečo fasado, vijoličaste lase, rdeč športni avtomobil... Rezultat so ljudje, ki se na barve, ki jih obdajajo, temu primerno tudi odzivajo.
Poznam šolo, ki ima v prvem razredu stene prebarvane z živo rdečo barvo. Popolnoma zgrešeno. Poznam pa tudi šolo (Waldorfska), ki ima prebarvane stene razredov s točno premišljenimi barvami na podlagi raziskav. Tudi oni uporabljajo rdečo, toda kakšen odtenek in kako so stene prebarvane je tudi pomembno, saj te stene učinkujejo popolnoma drugače na otroke kot v zgoraj omenjeni šoli.
A o tem se da napisati celo knjigo, tukaj bom napisala na koncu le nekaj vprašanj za razmislek, prej pa zelo na kratko o barvah in otrocih.

Raziskave so pokazale, da otroci izbirajo barve po svojih lastnih občutkih (in čustvenem razpoloženju), zato naj jim ne bi govorili, da sonce na risbi ne sme biti rdeče ipd. Otroci do vstopa v šolo oz. približno do 6.leta starosti barve ne izbirajo po opazovanju realističnega sveta in ne uporabljajo realističnih barv (zelena trava...). Nekateri bodo preizkusili vse barvice (bolj jih zanima puščena sled na papirju kot barva sledi), najmlajši otroci pa običajno izberejo le dve barvi.
Ob vstopu v šolo pa večina otrok že prehaja k upodabljanju realističnega sveta, tudi z barvami. O tem, ali mora otrok v tem obdobju naslikati predmete v realističnih barvah, se med strokovnjaki (lik.pedagogi, psihologi, psihiatri) krešejo različna mnenja. Eni menijo, da ni nujno, spet drugi vidijo v nerealizmu patološke znake.

Moje mnenje je, da samo na podlagi izbire barv ne moremo 'soditi' otroka. Potrebno je preučiti njegovo risbo, vedenje, govor, razvitost..., da lahko razumemo njegovo osebnost kot celoto.

Sicer velja, da so najbolj 'problematične' barve, ki naj bi vzbudile našo posebno pozornost pri mlajšem otroku, če jih pogosto uporablja: črna, vijolična in živo rdeča. To so znaki trpljenja, agresije, skrite jeze. Ker nerada sodim otroka kar tako, na hitro, preizkušam ali otrok to barvo resnično potrebuje tako, da jo včasih med barvicami ne ponudim. Če otrok kljub temu riše in barva, ne da bi povprašal za npr. črno ali bil pri delu vznemirjen, potem vem, da otroka ni treba poslati na 'posebno obravnavo'. Pustim mu, da obdobje svoje 'najljubše' barve preseže oz. opazujem naprej, kakšne so povezave še z drugimi področji otrokovega izražanja.


(le katera je njena najljubša barva?)

Moti me, da razni 'strokovnjaki' (da o raznih laičnih starših in drugih zaskrbljenih niti ne govorim) hitro popredalčkajo otroke po nekih hitrih zaključkih, ne da bi preverili, če je njihova ugotovitev sploh prava.
Ko pri likovni terapiji naredim prvo analizo klienta, jo naredim zato, da zanj izberem ustrezne naloge, ki mu bodo pomagale k reševanju problema. Vendar se to predalčanje ne konča tam. Po nekaj srečanjih dam klientu dodatno nalogo, na podlagi katere ponovno analiziram rezultate in ugotavljam, ali sem res določila pravilno 'diagnozo' (primerjam prvo in drugo analizo). Kadar sem v dvomih, dam klientu več takšnih vaj, pri katerih se pokažejo koristne informacije za delo s klientom. Igranje z ljudmi, še posebej s šibkejšimi, se mi zdi skrajno neprimerno.

Zato bi rekla takole: opazujte, kakšne barve izbirate in zakaj vaš otrok izbere ravno 'tisto' barvo. Ne sodite kar tako na splošno in površno, in ne prebarvajte si spalnice z vijolično, ker je ravno letos hit in ker vam je ta mesec všeč. Previdno z barvami in z občutkom, pa bo vaše zdravje in razpoloženje kot najlepša, največja mavrica, kar ste jih kdaj videli!

Sedaj pa hitro na potep po stanovanju in si poiščite barve, ki vam dajo novo, ustvarjalno energijo!

PS - ste se kdaj vprašali:
Zakaj je najpopularnejši ravno rdeč Ferrari med vsemi barvami Ferrarijev?
Zakaj so čarovnice upodobljene v črni in vijolični barvi (+ oranžni za ogenj)?
Zakaj so rešilni jopiči kričeče oranžni ali rumeni?
Zakaj ljudi, oblečene v rjava oblačila, skoraj da ne opazite na ulici?
...

Vabilo na predavanje



Občasno dobivam vprašanja v zvezi z likovno terapijo in umetnostno terapijo na sploh. Za tiste, ki jih ta tematika posebej zanima in tudi za tiste, ki bi si radi izpopolnili svoja znanja ali si želeli obogatiti lastno osebnost,
vabim na 'Art Therapy kampus' na Ptuj (26. in 27.7.2010).

Izseki iz vabila:
SEMINAR ZA STROKOVNE DELAVCE NA PODROČJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI
Ptuj, 26. in 27. julij 2010
Seminar bo potekal v okviru festivala ARTPTUJ, kjer organiziramo art therapy kampus z naslovom programa:
OBLIKE POMOČI Z UMETNOSTJO ZA OSEBE S POSEBNIMI POTREBAMI
Program se je uvrstil v širši projekt: Usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje, ki ga je razpisalo Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. Projekt vsebuje pet programov profesionalnega usposabljanja strokovnih delavcev, vsebuje aktivnosti – vsebine, namenjene profesionalnemu usposabljanju strokovnih delavcev za novo vlogo v družbi znanja, za uvajanje sistemskih sprememb in inovativnih pristopov v vzgojno-izobraževalno delo ter uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje.
Na seminarju bomo izvedli več delavnic in predavanj, ki bodo namenjene spoznavanju novih oblik pomoči z umetnostjo pri osebah s posebnimi potrebami. Širše teme seminarja bodo:
* pomen ustvarjalnega gibanja za osebe s posebnimi potrebami;
* terapevtski učinki likovnega izražanja pri otrocih s posebnimi potrebami ;
* tehnike glasbene terapije za otroke s posebnimi potrebami;
* AV tehnika dramske terapije pri izražanju otrok s posebnimi potrebami;
* predstavitev EBL metode in vzgojno izobraževalnega dela z osebami z avtizmom.
Gostili bomo naslednje predavatelje:
doc. dr. Aleksandra Shuller, Elza Sabolič, prof. spec. ped., logoped., mag. Špela Loti Knoll in Claudia Knoll, dipl. glasb. terap.,
Jožica Rade, prof. lik. ped., Rajko Tekalec, dipl. vzg. predš. otrok , Rasta Fašmon, prof. lik. ped., spec., Ana Delin, prof. ped. in teol.


Seminarja se lahko udeležite tudi 'ne-strokovnjaki' in vsi tisti, ki vas te teme zanimajo.

Moje predavanje ima naslov: Kaj (ne) vidim, kaj (ne) slišim, kaj (ne) rečem - likovno-terapevtski pogled na medsebojne odnose. Mislim, da naslov pove dovolj o tem, o čemer bo tekla beseda...

V kolikor bi se želeli prijaviti na seminar ali vas zanima podrobnejša vsebina mojega predavanja, mi pišite na e-mail, da vam posredujem vse potrebne informacije v zvezi z dogodkom.

Pridite, ne bo vam žal!

Mižanje

Ste kdaj poskusili ustvarjati miže?

Pripravite si list in svinčnik, zaprete oči, zberete misli, nato pa rišete po papirju. Sledite pisalu, ne da bi razmišljali in ne da bi vedeli kaj bo nastalo.

Včasih dobro dene, da rišemo kar tako, brez misli in brez želje, da narišemo nekaj konkretnega, predstavljivega. Sprostimo se in se prepustimo vodstvu naše notranjosti. Lahko si zamislite tudi kakšno besedo, na katero potem 'rišete'.

Nastane lahko taka zanimiva risba kot je ta:



Če rišete na tak način vsak dan, lahko risbe med seboj primerjate in vidite spremembe, ki se pri tem pojavijo. Presenetili boste sami sebe! :)

Poskusite in povejte, kako vam je všeč! Jaz se pri tem zelo zabavam, upam, da se boste tudi vi!