Danes z veseljem delim z vami še eno gostujočo objavo. Tokrat je zgodbo za vas napisala slovenska blogerka Saša - Lunaspi. Z užitkom spremljam njen blog, ker se vedno česa zanimivega loteva in to opiše na svojevrstno humoren način. Njena svežina mi vedno polepša dan.
Tu je njena zgodba:
“Jaz nisem ustvarjalen tip. Imam prijatelja, ki je ful ustvarjalen tip in skoz’ nekaj ustvarja. Jaz pa nisem ustvarjalen tip,” z resnim obrazom poudarja mali. Besedo ustvarjalen izgovori z vso pomembnostjo. Zadržim smeh.
“Ampak, ko se zjutraj oblečeš, sigurno izbiraš kateri pulover boš dal nase in to je tudi ustvarjalnost. Ustvarjaš z barvami,…” ga skušam vzpodbuditi.
Mali, ki sedi na stopnicah, me strmo pogleda, ”dobro veš kaj mislim.” Vstane in se spusti mimo mene. ”Jaz nisem ustvarjalen tip.”
Ne silim več vanj. Pač ne bova risala, barvala, izdelovala papirnatih, glinenih ali kakršnih koli figuric. Namesto tega odigrava partijo 'Človek ne jezi se' in nihče od naju ne misli več na besedo ustvarjalen.
Minejo meseci in mali gre v šolo.
“Ti, veš da je zadnjič tvoj nečak narisal najboljšo risbo v razredu.”
“Kako?” sprašujem.
“Potrebno je bilo dosti prigovarjanja, a ko se je spravil, je pa kar steklo.”
Ob naslednjem obisku se mali sam ponudi, da mi nariše škorpijona s strupeno puščico na repu.
“Lahko umreš, če te piči,” mi pojasnjuje. “A narišem?”
“Ahhh,” teatralno zakrilim z rokami. “A pa je lahko vsaj škorpijon ob sončnem zahodu, da bom v zadnjih izdihljajih občudovala obzorje?”
“No prav,” se smeje.
Premišljuje in jaz zadržujem dih. Vzame rjavo barvico in nariše škorpijona. Ostro konico na repu poudari, da papir komaj zdrži pritisk. Malo me je strah, kako bo rešil situacijo s sončnim zahodom, a mali vzame v roke rumeno barvico in jo zapelje tik ob rjavi črti, da strupena živalca dobi od sonca ožarjeni poblisk.
“Na,” mi ponudi risbo.
"Iiiii, a jo lahko obesim na steno? A me bo pičil?” Mali odkima in ko pripenjava risbo, mi razlaga, kaj vse mi bo še narisal, ter hiti gledat, kje vse je še prostor na steni. Jaz pa se čudim, kam je izginil tisti neustvarjalni tip. Kaj podžge in kaj zavira ustvarjalnost?
Ko berem, kaj vse je potrebno, da je človek lahko kreativen, se mi najbolj vtisne beseda 'dare' (= drzniti si). Pogum. Pogum, da si upaš predstaviti svoje ideje, svoj način in svojo pot, tudi če si še čisto na začetku, v prvih korakih, malce neroden.
To je konec koncev čisto navaden pogum, ki mi je prav zadnjič zbežal, ko sem vstopila v trgovino s klobuki. Pri vseh krasnih kreacijah, ki so bingljale na žičnatih stojalih, sem odšla z navadno črno kapo. Hotela sem klobuk.
Vprašanje št. 17:
Koliko in kako pogumni pa ste vi pri izražanju kreativnosti?
PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!
