Darilo daril

Danes, v svetu obilja in v svetu pomanjkanja, se sprašujem, kaj je tisto pravo darilo, ki ga lahko podarim ali sprejmem... Je to nekaj materialnega, je denar ali nekaj neoprijemljivega? Kje je ključ do odgovora na to vprašanje?

Skozi leta življenjskih izkušenj in preizkušenj, skozi ure dela z otroki in njihovimi starši, in skozi številne ovire in prepreke, sem našla darilo daril, ki ga v tem trenutku najbolj cenim.

To je 'čas'.
Čas, ki si ga vzamete zame, čas, ki ga preživite z mano.

To je čas, ki ga starši (kvalitetno) preživijo s svojimi otroki, in ki močno vpliva na otrokovo življenje. Včasih otroci ne razumejo ali ne cenijo truda svojih staršev, ki želijo svojim otrokom podariti le najboljše, pravo ljubezen. Starši, ne obupajte, ne odnehajte! Prišel bo dan, ko bo drugače. Nekega dne bomo vsi videli jasnejšo sliko sveta, ki nas obdaja. Nekega dne se bomo vsi spomnili (ne tistih materialnih stvari, ki smo jih dobili) tistega dragocenega časa, ki smo ga delili še z nekom, posebej zaradi nas.

Vzemite si čas. Vzemite si ga danes. In modro ga uporabite...

Naj bo ta teden teden, ki si ga boste zapomnili za vedno!

Zemlja obilja

Zadnjih nekaj mesecev imam to srečo, da živim v naročju narave. Opazujem, kako mama Zemlja poskrbi, da se njeno dete (- narava) dobro počuti.

Vsake toliko jo temeljito stušira in umije. Za praznike jo odene v belo. Z vetrom ji popravi frizuro. In s ptičjim petjem poskrbi za jutranjo budnico. Ko si tako blizu tega velikanskega bitja, kot v maternici mame Zemlje, nimaš več besed. Tiho poslušaš tiktakanje velikanskega srca, pretakanje krvi (rek in potokov) po žilah, prepustiš se ritmu, ki te nosi naokoli. Čas teče, ti pa se počutiš izpolnjeno in srečno - v obilju.

Upam, da kmalu pride čas, ko bom to ljubezen do Zemlje lahko podelila tudi z otroki in vami. Da bomo skupaj bližje naravi, jo božali z ustvarjalnimi rokami in ji šepetali nežne uspavanke na uho. Čas v maternici, v tišini, se izteka..., kmalu bo na vrsti rojstvo in spet bo čas za razne preizkuse, raziskovanja - s fotoaparatom ali brez. Čeprav, priznam, je tišina tako polna bogatih besed..., da je težko zapustiti ta varni in zadovoljstva polni svet.

Zemlja obilja je okrogla in se nikjer ne konča. Daje, daje, daje na tisoč in en način, da bi videli, razumeli, jemali in dajali. Nisem še srečala tako domiselnega, ustvarjalnega bitja kot je Zemlja. Zato, draga Zemlja, vse najboljše in dovoli mi, da se te dotikam in se ti čudim še vrsto let. Hvala!

Barvnooonoooro

Danes smo z živahnimi, veselimi barvami slikali na belo platno botre Zime!

Vlekli smo jo za nos, ko smo se pretvarjali, da smo nekdo drug...

Igrali smo se in se smejali...

Privoščili smo si zdravo pustno kosilo...

in potem...

smo v zrak razposlali naše spomladanske želje!

Menim, da ni hrup tisti, ki odžene botro Zimo, temveč to zmorejo le vesele, pisane barve! Upam, da ste tudi vi preživeli barvnooonooooor dan!

Posebno: Kaj vse je potrebno za kreativnost

Danes z veseljem delim z vami še eno gostujočo objavo. Tokrat je zgodbo za vas napisala slovenska blogerka Saša - Lunaspi. Z užitkom spremljam njen blog, ker se vedno česa zanimivega loteva in to opiše na svojevrstno humoren način. Njena svežina mi vedno polepša dan.

Tu je njena zgodba:

“Jaz nisem ustvarjalen tip. Imam prijatelja, ki je ful ustvarjalen tip in skoz’ nekaj ustvarja. Jaz pa nisem ustvarjalen tip,” z resnim obrazom poudarja mali. Besedo ustvarjalen izgovori z vso pomembnostjo. Zadržim smeh.

“Ampak, ko se zjutraj oblečeš, sigurno izbiraš kateri pulover boš dal nase in to je tudi ustvarjalnost. Ustvarjaš z barvami,…” ga skušam vzpodbuditi.

Mali, ki sedi na stopnicah, me strmo pogleda, ”dobro veš kaj mislim.” Vstane in se spusti mimo mene. ”Jaz nisem ustvarjalen tip.”

Ne silim več vanj. Pač ne bova risala, barvala, izdelovala papirnatih, glinenih ali kakršnih koli figuric. Namesto tega odigrava partijo 'Človek ne jezi se' in nihče od naju ne misli več na besedo ustvarjalen.

Minejo meseci in mali gre v šolo.

“Ti, veš da je zadnjič tvoj nečak narisal najboljšo risbo v razredu.”

“Kako?” sprašujem.

“Potrebno je bilo dosti prigovarjanja, a ko se je spravil, je pa kar steklo.”

Ob naslednjem obisku se mali sam ponudi, da mi nariše škorpijona s strupeno puščico na repu.

“Lahko umreš, če te piči,” mi pojasnjuje. “A narišem?”

“Ahhh,” teatralno zakrilim z rokami. “A pa je lahko vsaj škorpijon ob sončnem zahodu, da bom v zadnjih izdihljajih občudovala obzorje?”

“No prav,” se smeje.

Premišljuje in jaz zadržujem dih. Vzame rjavo barvico in nariše škorpijona. Ostro konico na repu poudari, da papir komaj zdrži pritisk. Malo me je strah, kako bo rešil situacijo s sončnim zahodom, a mali vzame v roke rumeno barvico in jo zapelje tik ob rjavi črti, da strupena živalca dobi od sonca ožarjeni poblisk.

“Na,” mi ponudi risbo.

"Iiiii, a jo lahko obesim na steno? A me bo pičil?” Mali odkima in ko pripenjava risbo, mi razlaga, kaj vse mi bo še narisal, ter hiti gledat, kje vse je še prostor na steni. Jaz pa se čudim, kam je izginil tisti neustvarjalni tip. Kaj podžge in kaj zavira ustvarjalnost?

Ko berem, kaj vse je potrebno, da je človek lahko kreativen, se mi najbolj vtisne beseda 'dare' (= drzniti si). Pogum. Pogum, da si upaš predstaviti svoje ideje, svoj način in svojo pot, tudi če si še čisto na začetku, v prvih korakih, malce neroden.

To je konec koncev čisto navaden pogum, ki mi je prav zadnjič zbežal, ko sem vstopila v trgovino s klobuki. Pri vseh krasnih kreacijah, ki so bingljale na žičnatih stojalih, sem odšla z navadno črno kapo. Hotela sem klobuk.

Vprašanje št. 17:

Koliko in kako pogumni pa ste vi pri izražanju kreativnosti?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

Posebno: Modrost deljenja in podarjanja

Danes bom z velikim veseljem delila z vami posebno zgodbo. Napisala jo je moja prijateljica Christina, ki jo občudujem in za katero sem vsak dan hvaležna, da je moja prijateljica. Zelo veliko sem se že naučila iz njenega življenja, iz njenega podarjanja in deljenja, iz njene prijaznosti. Čisto 'običajna' oseba je, ena izmed nas, toda njeni majhni koraki so povzročili že velike spremembe v življenjih drugih, zato jo 100% podpiram.

Tu je njena zgodba:

Predstavljajte si svet, v katerem bi si vsi delili darila in obilje, namesto da bi se osredotočali na samoohranitev… Vse se je začelo z mojim prvim obiskom Nepala leta 2003. Z možem sva tam preživela dvotedenski dopust, toda tudi po tem, ko sem že prišla nazaj v Singapur, so se mi Nepal in ljudje od tam še vedno motali po glavi. Odločila sem se, da če se še kdaj vrnem v Nepal, bom ljudem tam to na nek način povrnila.     

Leta 2006 sem se vrnila v Nepal kot prostovoljka in pomagala v sirotišnici s 57 otroki. Prvič sem delala kot prostovoljka, brez izkušenj za delo z otroki in brez znanja o poučevanju. V trenutku, ko sem zagledala te otroke, je srce v meni potihem zajokalo – ko sem videla, v kakšnih življenjskih razmerah živijo, kako se prehranjujejo, kaj delajo. Spisek bi bil lahko neskončen. Popolnoma izrabljene žimnice, ki so si jih delili trije ali štirje otroci skupaj, polne žužkov. Jesti jajca za kosilo je za te otroke luksuz. Zaradi pomanjkanja sredstev so otroci jedli riž in krompir (karbohidrate), da bi napolnili želodce. Takoj ko sem se vrnila v Singapur, sem svojo izkušnjo delila s prijatelji, in v dveh tednih smo zbrali nekaj denarja in ga poslali prostovoljski organizaciji, da je za sirotišnico kupila nove žimnice in hrano.

Kljub temu sem bila še vedno odločena, da pomagam po svojih najboljših močeh, čeprav živim daleč vstran. Odločila sem se za zbiranje sredstev. Moji prijatelji so donirali denar vse leto, ne samo za božič, kitajsko novo leto, itd. Ko sem zbrala približno 400 eurov, sem denar poslala v Nepal organizaciji, ki sem ji zaupala, da bo otrokom mesečno priskrbela hrano in zadovoljila njihove osnovne potrebe. Čeprav ni bilo veliko, smo poskrbeli, da otrokom ni bilo treba stradati.

V Nepalu sem bila potem še večkrat. Ob zadnjem obisku (od 3.11. do 28.11.2013), sva z možem prostovoljno delala v štirih sirotišnicah (vključno s tisto, ki ji pomagam že od leta 2007). Vsak trenutek, ki sva ga preživela z otroki, sva resnično uživala. Poleg denarja, s katerim smo kupili hrano, šolske torbe, žimnice, nogavice in pohištvo za otroke, pa otroci potrebujejo tudi veliko ljubezni. Nasmeh na otroškem obrazu je vreden več kot tisoč besed!

Moj mož je z veseljem kuhal za otroke, medtem ko sem jaz z otroki ustvarjala, plesala, se pogovarjala in jih učila jogo za otroke. Ti otroci nimajo Barbik, Lego kock in drugih igrač, zato smo za igranje uporabili kar kamenje in lastne prste. Spoznala sem, kakšno srečo imamo tisti, ki živimo tu, medtem ko ti otroci in Nepalčani trpijo pomanjkanje, pa so kljub temu na nek način srečni.

Predstavljajte si, da bi namesto ene kave ali čaja iz ‘Starbucks-a’, s tem denarjem lahko kupili 30 jajc ali 2.5 kilograma korenja kot prilogo za kosilo sedemnajstim otrokom.

Dalai Lama pravi: ‘Ljubezen in sočutje sta nuja, ne razkošje. Brez njiju človeštvo ne more preživeti.’ Upam, da bomo vsi poskušali deliti in podarjati drugim po svojih najboljših močeh. Tisti, ki bi si želeli pomagati nepriviligiranim nepalskim otrokom, prosim, da kontaktirajte Jožico za moj e-naslov.

Naj čarobnost božiča razveseli vaša srca in izpolni vse vaše želje!

Vprašanje št. 13:

Kaj pa ste vi delili (z majhnimi koraki ali velikimi) ali bi si želeli deliti, če bi imeli neomejene možnosti?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!