Ko ti oseba, ki je že dolgo nisi videl, sporoči, da pride na potep, veš, kaj storiti. Prerazporediš delovne obveznosti, pograbiš fotoaparat in komaj čakaš, da se kazalci na uri pomaknejo proti uri srečanja.
Čeprav sva jo z Dašo mahnili po znanih poteh, je bilo vse drugače. Drugačni pogledi in drugačni občutki...
Drugačni motivi, drugačni koraki. Drugačni pogovori, drugačne ideje. Drugačna vprašanja, drugačna radovednost...
Vse staro se zdi novo. Vse dolgočasno in sivo, se zdi živo, a umirjeno. Vse nepomembno se zdi pomembno...
Srečanje je bilo prekratko, premalo je bilo časa za vse, kar bi si želeli videti in narediti, premalo besed, da bi si povedali vse, kar bi želeli povedati... Daša, naslednjič si morava poiskati več časa, mogoče celo za kakšno kreativno ustvarjanje - a ne bi bilo to fino?! :)
Pa vi, dragi bralci? Se kaj družite, potepate, premagujete strašne zmaje s tistimi, ki vas podpirajo??
Želim vam lepe in prijazne dni, še posebej s tistimi osebami, za katere si je vredno odtrgati čas!
PS: In če nikogar ne najdete, sem tu še vedno jaz :)!