Eno samo čakanje...
- da dobimo tla pod nogami (ja, še vedno čakamo na delavce)...
- da zaženemo preseljeni ustvarjalni kotiček...
- da si oddahnemo od birokracije...
- da dobimo konkretne informacije, kaj bo naslednji mesec in naprej...
- da končno dobimo v roke zasluženo...
- da si privoščimo svež zrak...
- da se obarvajo jagode...
Veliko besed frfota po zraku, veliko energije se troši v prazno. Ko le ne bi bili odvisni od drugih in ko bi le število besed pomenilo enako število dejanj. Še malo, še malo...
In ko bo, vam ne bo več treba čakati name!
To je moj (boleč) prispevek k projektu Photo-Heart connection za mesec maj. Našla sem sliko, ki ponazarja moje misli. Še vedno čakamo... Pa vi?