Vprašanje, ki se pogosto pojavlja v mojih mislih. Veliko je razlogov, da se to sprašujem dan za dnem. Največkrat so vzrok ljudje, ki me dobro ne poznajo (ali pa mislijo, da me, a me v resnici ne). Name gledajo skozi svoja sončna očala, ne da bi se kdaj potrudili, jih sneli in pogledali name s svojimi očmi.
Ko sem v takšnih situacijah, mi pride na misel določena pesem. To je pesem, ki sem jo pela na urah solo-petja pri učitelju petja (pri učencu pevke in igralke Judy Garland), ki je menil, da pojem kot angel :). Njegovo navdušenje in podpora sta bila čisti kontrast tistemu, kar sem običajno slišala o svojem petju. Večina ljudi je skušala zatreti mojo željo po petju, češ, da ne pojem dobro ipd. Pa sploh nikoli nisem želela postati pevska zvezda; le želela sem se naučiti pravilno peti, da bi lahko pela otrokom ali kar tako, zase in za zabavo. Toda, nikoli ni bilo zabavno, vse dokler nisem začela delati s tem učiteljem v ZDA. Našla sva pesmi, ki so naju navdihovale, tolažile in vzdigovale razpoloženje. Ena od pesmi, ki sem jo pela, je ta spodaj. Kadar sem na tleh, mi pride vedno na misel. Če boste poslušali besedilo, boste videli, zakaj me spet postavi na noge.
Nekaj izsekov (brez prevoda):
'You'll get by, you always have before'...
'Call in three months time and I'll be fine, I know,
Well maybe not that fine, but I'll survive anyhow'...
'Don't ask anymore'...
Kakor koli, prav zaradi tega učitelja solo petja, ki je verjel vame in me videl tako kot sem, sem na koncu pristala v največji glasbeni hali v Bostonu in uživala pri petju kot še nikoli prej.
Zato, ne poslušajte tistih, ki VAS ne vidijo in ki
vam preprečujejo, da bi sledili svoji poti.
Če si ne vzamejo časa, da bi vas bolje spoznali in bili odprti, da vas sprejemajo take kot ste, potem si zapojte pesem in se vrnite nazaj na lastne tire. Samo vi veste, kam greste in kje se vaše srce počuti doma.
Sledite svojemu srcu in uživajte v vožnji (prepevajoči) :). Ne sprašujte več...