Karakterji

Ko se izgubljam v množicah ljudi, mi vedno vzbudijo pozornost takšne osebe, ki s svojim karakterjem izstopajo iz množice 'enakih'.

Včasih je to način, kako zaznamujejo prostor, v katerem so.

Včasih pa način gibanja, ki pritegne.

Morda si drznejo delati tisto, kar v nas vzbuja strah.

Ali pa nas pritegne način, kako obvladajo sami sebe, svoje telo.

Včasih nas pritegne njihov globok, brezčasen pogled.

Ali pa se preprosto uglasite med seboj.

Včasih jih vidiš, kako s svojo umirjeno naravo štrlijo iz množice.

Spet drugič njihova markantna osebnost izstopa kot sijoča zvezda.

Nekateri karakterji so tako močni, da jih opazimo v trenutku, toda jaz verjamem, da če dovolj dolgo ostanemo med ljudmi, lahko najdemo na vsakomur izmed nas vsaj nekaj fascinantnega.

Se tudi vi včasih 'zagledate' v karakterje, ki pritegnejo vašo pozornost in vas le-ti navdahnejo?

Ujeto

Če smo v prejšnji objavi govorili o stvareh, ki so za-vedno, je prav, da omenim še nekaj, kar ne more uiti našim očem, ko se udeležimo praznovanja v Avstriji.

Tradicionalna oblačila. Videti je, kot da je ta tradicija, ta stil neumrljiv. Zdi se, da so ta oblačila bila, so in bodo za vedno.

Na nek način so ujeta v času. Priležejo se v vsako časovno obdobje, leto, vsaki starosti in spolu.

Drobni detajli naredijo oblačila izvirna, osebna in kreativna.

Toda jaz verjamem, da ni samo to - da nas obleka naredi privlačne, tudi način, kako oblačila nosimo, je pomemben.

Ko se v njih počutimo udobno in sproščeno, postanemo celota - oseba, ki vzbudi pozornost in občudovanje drugih, mimoidočih.

Žarite!

Zasijete!

Tradicionalna oblačila nimajo starostne omejitve.

Prilegajo se mladim in starim, velikim in majhnim...

... in od glave do pete.

Poskusite jih kdaj - morda začarajo tudi vas!

Za-vedno

Nekatere stvari so za-vedno:

praznovanja (s stilom, seveda)...

osredotočanje na tisto, kar je pomembno...

pozornost z občutkom...

nasmehi...

in nasmehi, nasmehi, nasmehi...

veličina...

skromnost...

sijoča osebnost...

povezanost s koreninami...

dobra družba...

in povratek domov z zapolnjenim srcem...

Ne glede na leto, letni čas, starost... - nekatere stvari so za-vedno.

Umetnost lesa

Narava je polna daril. Eno od teh je les – lahko ga uporabimo na različne načine, v različnih oblikah in kompozicijah. Tu, v Avstriji, se mi še posebno zdi, da je življenje z lesom postalo tradicija, hvalnica naravi in umetnost.

Les je nekaj posebnega, saj ti da občutek domačnosti, topline in udobja. Kot da se stisnemo v objem matere Narave.

Tu so ljudje stopili še korak dlje. Polni domišljije in ljubezni do Narave, so se z lesom poigrali, izrezljali iz njega drobne detajle, ga pobarvali, začeli graditi in sestavljati iz njega skoraj nemogoče stvari… Najdemo ga povsod. Les je tu postal del vsakdanjega življenja.

Hiše, ograje, igrišča, pohištvo, kolesa, čevlji, sklede, posode… Toda te stvari niso samo izdelane iz lesa – postale so izrezljana, dekorirana umetniška dela. Z osebnim pristopom postane vsak kos lesa več kot le kos iz lesa. Postane pripovedovalec zgodb, izraz občutkov in ples naravnih sil. Les ti dovoli, da se igraš z njim, toda ne dovoli ti, da počneš z njim kar koli. Daje ti svobodo in meje. Daje ti veliko, toda ne vsega.
Še vedno ga moraš poslušati, ga imeti rad in skrbeti zanj. Še vedno moraš spoštovati njegovo naravo in ga pravilno uporabiti.

Les je kot živo bitje. Lahko ti zaradi njega zapoje srce, če zanj skrbiš in ga ceniš. Ali pa v nekaj minutah popolnoma izgori, če ga na grd način izrabiš. Vedno imamo izbiro, kako bomo cenili druge, kako bomo cenili kar koli na svetu. V našem Laboratoriju smo izbrali harmonijo, lepoto in spoštovanje. Pa vi? Vas je umetnost lesa tudi kaj naučila za življenje?

Zemlja obilja

Zadnjih nekaj mesecev imam to srečo, da živim v naročju narave. Opazujem, kako mama Zemlja poskrbi, da se njeno dete (- narava) dobro počuti.

Vsake toliko jo temeljito stušira in umije. Za praznike jo odene v belo. Z vetrom ji popravi frizuro. In s ptičjim petjem poskrbi za jutranjo budnico. Ko si tako blizu tega velikanskega bitja, kot v maternici mame Zemlje, nimaš več besed. Tiho poslušaš tiktakanje velikanskega srca, pretakanje krvi (rek in potokov) po žilah, prepustiš se ritmu, ki te nosi naokoli. Čas teče, ti pa se počutiš izpolnjeno in srečno - v obilju.

Upam, da kmalu pride čas, ko bom to ljubezen do Zemlje lahko podelila tudi z otroki in vami. Da bomo skupaj bližje naravi, jo božali z ustvarjalnimi rokami in ji šepetali nežne uspavanke na uho. Čas v maternici, v tišini, se izteka..., kmalu bo na vrsti rojstvo in spet bo čas za razne preizkuse, raziskovanja - s fotoaparatom ali brez. Čeprav, priznam, je tišina tako polna bogatih besed..., da je težko zapustiti ta varni in zadovoljstva polni svet.

Zemlja obilja je okrogla in se nikjer ne konča. Daje, daje, daje na tisoč in en način, da bi videli, razumeli, jemali in dajali. Nisem še srečala tako domiselnega, ustvarjalnega bitja kot je Zemlja. Zato, draga Zemlja, vse najboljše in dovoli mi, da se te dotikam in se ti čudim še vrsto let. Hvala!