Ujeto

Če smo v prejšnji objavi govorili o stvareh, ki so za-vedno, je prav, da omenim še nekaj, kar ne more uiti našim očem, ko se udeležimo praznovanja v Avstriji.

Tradicionalna oblačila. Videti je, kot da je ta tradicija, ta stil neumrljiv. Zdi se, da so ta oblačila bila, so in bodo za vedno.

Na nek način so ujeta v času. Priležejo se v vsako časovno obdobje, leto, vsaki starosti in spolu.

Drobni detajli naredijo oblačila izvirna, osebna in kreativna.

Toda jaz verjamem, da ni samo to - da nas obleka naredi privlačne, tudi način, kako oblačila nosimo, je pomemben.

Ko se v njih počutimo udobno in sproščeno, postanemo celota - oseba, ki vzbudi pozornost in občudovanje drugih, mimoidočih.

Žarite!

Zasijete!

Tradicionalna oblačila nimajo starostne omejitve.

Prilegajo se mladim in starim, velikim in majhnim...

... in od glave do pete.

Poskusite jih kdaj - morda začarajo tudi vas!

Za-vedno

Nekatere stvari so za-vedno:

praznovanja (s stilom, seveda)...

osredotočanje na tisto, kar je pomembno...

pozornost z občutkom...

nasmehi...

in nasmehi, nasmehi, nasmehi...

veličina...

skromnost...

sijoča osebnost...

povezanost s koreninami...

dobra družba...

in povratek domov z zapolnjenim srcem...

Ne glede na leto, letni čas, starost... - nekatere stvari so za-vedno.

Umetnost lesa

Narava je polna daril. Eno od teh je les – lahko ga uporabimo na različne načine, v različnih oblikah in kompozicijah. Tu, v Avstriji, se mi še posebno zdi, da je življenje z lesom postalo tradicija, hvalnica naravi in umetnost.

Les je nekaj posebnega, saj ti da občutek domačnosti, topline in udobja. Kot da se stisnemo v objem matere Narave.

Tu so ljudje stopili še korak dlje. Polni domišljije in ljubezni do Narave, so se z lesom poigrali, izrezljali iz njega drobne detajle, ga pobarvali, začeli graditi in sestavljati iz njega skoraj nemogoče stvari… Najdemo ga povsod. Les je tu postal del vsakdanjega življenja.

Hiše, ograje, igrišča, pohištvo, kolesa, čevlji, sklede, posode… Toda te stvari niso samo izdelane iz lesa – postale so izrezljana, dekorirana umetniška dela. Z osebnim pristopom postane vsak kos lesa več kot le kos iz lesa. Postane pripovedovalec zgodb, izraz občutkov in ples naravnih sil. Les ti dovoli, da se igraš z njim, toda ne dovoli ti, da počneš z njim kar koli. Daje ti svobodo in meje. Daje ti veliko, toda ne vsega.
Še vedno ga moraš poslušati, ga imeti rad in skrbeti zanj. Še vedno moraš spoštovati njegovo naravo in ga pravilno uporabiti.

Les je kot živo bitje. Lahko ti zaradi njega zapoje srce, če zanj skrbiš in ga ceniš. Ali pa v nekaj minutah popolnoma izgori, če ga na grd način izrabiš. Vedno imamo izbiro, kako bomo cenili druge, kako bomo cenili kar koli na svetu. V našem Laboratoriju smo izbrali harmonijo, lepoto in spoštovanje. Pa vi? Vas je umetnost lesa tudi kaj naučila za življenje?

Kdo smo

Poslovili smo se od zime in sedaj je čas za novo potovanje, čas za rast. Nove dogodivščine čakajo na nas, nove priložnosti za rast. Katero pot boste izbrali? Kam boste odpotovali?

Plezanje je ena od možnosti. Vendar je odvisno, kako to naredimo in zakaj. Nekateri želijo doseči vrh in uživati v čudovitih razgledih. Nekateri želijo čutiti vsako mišico v svojem telesu in se s potenjem znebiti strupov. Nekateri želijo biti višje kot vsi ostali. Spet drugi želijo za nekaj uric pobegniti vsakodnevni rutini. In nekateri želijo biti le bliže nebesom.  

Toda na koncu smo vsi samo to, kar smo. Na vrhu gore, na dnu morja, v lastni spalnici, v službi, na dopustu… - prtljaga, ki jo imamo vedno s seboj, je ‘mi’. Kovčki pa so lahko težki ali lahki -  kar koli že izberemo za naše potovanje.

To zimo sem se učila poenostaviti življenje in pustiti večino svoje prtljage doma. Ni bilo lahko, saj imam rada udobno življenje, toda nekaj modrosti ljudi, ki jih spoštujem, mi je pomagalo. Danes z vami delim eno od njih – enega od meni najljubših, navdihujočih in čudovitih govorov, ki vam morda pomaga pogledati nase in druge na drugačen način.

In sedaj se vprašajmo, kdo smo, kaj razmišljamo – o sebi, o drugih, o svetu. Kakšno prtljago nosimo s sabo in ali jo resnično potrebujemo?

Pomlad je. Narava se prebuja, vse je oživelo. Vse je sveže in pripravljeno za rast. Mislim, da je prišel čas tudi za naš lastni ‚vrtiček‘.

Zacvetite v vsem svojem sijaju!