Presenečenja, presenečenja

Kaj pa, če bi tole počeli večkrat? Trosili svoje talente med ljudi na svoj način, tudi ko bi le-ti to najmanj pričakovali. Med neznance, med znance, med dobre prijatelje... Preprosto odložili bi svojo 'prtljago' in se prepustili trenutku - trenutku, ki v vas prebudi potrebo po razdajanju svojega talenta, svojega veselja, svoje sreče (ki jo začutite, ko se prepustite toku svojih neizmernih darov). 

Želim si, da bi to počeli večkrat. Želim si, da bi to doživeli večkrat...

Jaz sem včasih presenečala otroke s svojimi ilustracijami, posvečenimi prav njim (z njihovimi značilnostmi in lastnostmi), sedaj pa me nekako vedno povozi čas. Z zgornjim videom (in še nekaterimi drugimi, podobnimi - pobrskajte po netu za oznako 'flesh mob') sem se spomnila, kako srečna sem bila tedaj...

Vprašanje št. 3:

Kateri svoj talent pa bi uporabili vi, če bi si drznili - kadar koli in kjer koli?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

O-ne-sposobljeni

V enem od eksperimentalnih muzejev so nam postavili izziv: sesti je bilo treba na invalidski voziček in se preizkusiti na ovirah, ki vsakodnevno čakajo osebe, ki voziček uporabljajo vsak dan - zares.

Kakšen izziv! Pa je bilo vse skupaj stisnjeno le na par kvadratnih metrov!

Te dni, pri učenju tujega jezika, pa sem si ogledala filme z vklopljenimi podnapisi za gluhoneme in pomislila, da moram eno od decembrskih objav posvetiti tudi tistim, ki skrbijo za vse, ki so kakor koli onesposobljeni v svojem življenju. 

No, lahko bi se razpisala o besedi o-ne-sposobljeni, ki sem jo namerno razcepila na delčke, a pustimo domišljiji svojo pot; namen objave je, da se danes zahvalim izumiteljem pripomočkov, ki nam pomagajo biti celota, in tistim, ki onesposobljenim stojijo ob strani dan in noč ter se takorekoč odpovejo lastnemu življenju.

Zahvaljujem pa se tudi vsem onesposobljenim, ker so mi velikokrat za vzgled, kako polno je treba živeti, kako je treba ceniti tisto, kar imamo in kar smo. Hvala!

Vprašanje št. 2:

Katera omejitev vas o-ne-sposablja v vašem življenju oziroma katere omejitve vas je najbolj strah? (In ste hvaležni, da imate zanjo pripomoček ali pa ste hvaležni, da celotni vaš jaz deluje brezhibno).

Moja omejitev so oči, ker ne vidim dobro. Včasih me je strah, da se bo vid slabšal in slabšal; jaz pa brez vida ne znam živeti! Vse bi dala, da bi bil moj vid spet jasen in čist!

Toplina

Naša šola je bila včeraj v časopisu. Postajamo slavni! ;)

Sedaj, ko se šolsko leto približuje koncu, se oziram nazaj na dneve, ki smo jih z otroki preživeli - v dobrem in slabem.  

Najboljše v šoli in pri delu z otroki je: veliki, topli objemi, smeh, besede kot 'si v redu?' in vprašanje, ki ga najprej dobim, ko pridem v šolo - 'kaj bomo pa danes delali?'; - ne znanje, niti ocene; toplina v naših srcih je tisto, kar najbolj cenim v tej šoli.   

Kaj pa vi najbolj cenite na svojem delovnem mestu?  

Želim vam lepe počitnice (če jih imate)! Moje bodo ustvarjalne in tudi med počitnicami bom obkrožena z ustvarjalnimi otroki, zato mislim, da se bomo zabavali! Pridete tudi vi?

Kam grem?

Vprašanje, ki se pogosto pojavlja v mojih mislih. Veliko je razlogov, da se to sprašujem dan za dnem. Največkrat so vzrok ljudje, ki me dobro ne poznajo (ali pa mislijo, da me, a me v resnici ne). Name gledajo skozi svoja sončna očala, ne da bi se kdaj potrudili, jih sneli in pogledali name s svojimi očmi. ​

Ko sem v takšnih situacijah, mi pride na misel določena pesem. To je pesem, ki sem jo pela na urah solo-petja pri učitelju petja (pri učencu pevke in igralke Judy Garland), ki je menil, da pojem kot angel :). Njegovo navdušenje in podpora sta bila čisti kontrast tistemu, kar sem običajno slišala o svojem petju. Večina ljudi je skušala zatreti mojo željo po petju, češ, da ne pojem dobro ipd. Pa sploh nikoli nisem želela postati pevska zvezda; le želela sem se naučiti pravilno peti, da bi lahko pela otrokom ali kar tako, zase in za zabavo. Toda, nikoli ni bilo zabavno, vse dokler nisem začela delati s tem učiteljem v ZDA. Našla sva pesmi, ki so naju navdihovale, tolažile in vzdigovale razpoloženje. Ena od pesmi, ki sem jo pela, je ta spodaj. Kadar sem na tleh, mi pride vedno na misel. Če boste poslušali besedilo, boste videli, zakaj me spet postavi na noge.    

Nekaj izsekov (brez prevoda): 

'You'll get by, you always have before'...

'Call in three months time and I'll be fine, I know, 
Well maybe not that fine, but I'll survive anyhow'... 

'Don't ask anymore'... 

Kakor koli, prav zaradi tega učitelja solo petja, ki je verjel vame in me videl tako kot sem, sem na koncu pristala v največji glasbeni hali v Bostonu in uživala pri petju kot še nikoli prej.  

Zato, ne poslušajte tistih, ki VAS ne vidijo in ki vam preprečujejo, da bi sledili svoji poti.

Če si ne vzamejo časa, da bi vas bolje spoznali in bili odprti, da vas sprejemajo take kot ste, potem si zapojte pesem in se vrnite nazaj na lastne tire. Samo vi veste, kam greste in kje se vaše srce počuti doma. 

Sledite svojemu srcu in uživajte v vožnji (prepevajoči) :). Ne sprašujte več... 

Moč enega

Ste se kdaj spraševali kje je vaše mesto na tem svetu? Ali res lahko kaj naredimo med toliko ljudmi, ki delajo po svoje?  

Rada si predstavljam, da smo kot celice v našem telesu... Vsak dan delam, delam tisto, kar čutim, da moram delati in delam to tako, kot najbolje znam. Če odtavam vstran, bo svet zbolel, ravno tako kot mi zbolimo, če naše celice nehajo delovati tako kot bi morale...

Zato verjamem, da je vsaka oseba na tem planetu pomembna. Jaz štejem, ti šteješ, mi štejemo. Zanašam se nate in ti se zanašaš name - da ostanemo zdravi in srečni. Zato verjamem v moč enega.  

Zaradi mojega prepričanja je moje naslednje vprašanje, ki si ga zastavim, sledeče: 'Kaj lahko jaz storim, da pomagam drugim slediti svoji smeri?' Ne morem jim povedati, kam naj grejo ali kaj naj delajo. Slediti morajo svoji poti, svojemu notranjemu zemljevidu. Zato jim pomagam na različne načine. Kot veste, nekaterim pomagam s tehnikami likovne ali fototerapije. Spet drugim pomagam s svojimi malimi knjižicami in ilustracijami. Letos pomagam tudi z mojimi slikami, fotografijami - spremenjene v voščilnice, imajo posebno nalogo pomagati določenim ljudem slediti njihovim potem. Obiščite našo Vision & Verb Shoppe stran, kjer boste izvedeli kako to delamo. Tam vas čakajo voščilnice z mojimi motivi in motivi drugih avtoric - veselimo se vaše pomoči!

Ljudem pomagamo preko neprofitne organizacije Kiva. Svoje delo opravljajo odlično in res sem vesela, da lahko moč enega povzroči takšne čudovite spremembe na svetu. Vsi si želimo, da so vse naše celice v telesu zdrave, kar lahko dosežemo, če delamo tisto, kar zmoremo prav ta trenutek, danes in vsak dan! ​

Ali verjamete v moč enega? Kako vi pomagate, kako naj še pomagamo in kako vam je všeč naša ideja pomoči drugim? Ima smisel? 

​