Posts tagged #spoštovanje

Kdo smo

Poslovili smo se od zime in sedaj je čas za novo potovanje, čas za rast. Nove dogodivščine čakajo na nas, nove priložnosti za rast. Katero pot boste izbrali? Kam boste odpotovali?

Plezanje je ena od možnosti. Vendar je odvisno, kako to naredimo in zakaj. Nekateri želijo doseči vrh in uživati v čudovitih razgledih. Nekateri želijo čutiti vsako mišico v svojem telesu in se s potenjem znebiti strupov. Nekateri želijo biti višje kot vsi ostali. Spet drugi želijo za nekaj uric pobegniti vsakodnevni rutini. In nekateri želijo biti le bliže nebesom.  

Toda na koncu smo vsi samo to, kar smo. Na vrhu gore, na dnu morja, v lastni spalnici, v službi, na dopustu… - prtljaga, ki jo imamo vedno s seboj, je ‘mi’. Kovčki pa so lahko težki ali lahki -  kar koli že izberemo za naše potovanje.

To zimo sem se učila poenostaviti življenje in pustiti večino svoje prtljage doma. Ni bilo lahko, saj imam rada udobno življenje, toda nekaj modrosti ljudi, ki jih spoštujem, mi je pomagalo. Danes z vami delim eno od njih – enega od meni najljubših, navdihujočih in čudovitih govorov, ki vam morda pomaga pogledati nase in druge na drugačen način.

In sedaj se vprašajmo, kdo smo, kaj razmišljamo – o sebi, o drugih, o svetu. Kakšno prtljago nosimo s sabo in ali jo resnično potrebujemo?

Pomlad je. Narava se prebuja, vse je oživelo. Vse je sveže in pripravljeno za rast. Mislim, da je prišel čas tudi za naš lastni ‚vrtiček‘.

Zacvetite v vsem svojem sijaju!

Vsakdo

Vsakdo je nekdo. Vsakdo živi svojo zgodbo, vsakdo skozi življenje hodi kot učenec v lastni šoli. Kaj vam pomenijo drugi? Znanci, neznanci, sodelavci, dobri prijatelji, sorodniki, obrazi s tv ekranov? Vsakdo je nekdo.

Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja št. 6: vsakdo.

Na ljudi okrog mene gledam kot na moje učitelje. Vedno me lahko kaj naučijo za življenje, pa naj bodo to otroci, s katerimi delam, njihovi starši, ljudje, ki jih poznam ali pa vidim prvič. Predvsem otroci me naučijo veliko o vrednotah, sanjah, visokih ciljih, potrpežljivosti, radovednosti, odkritosti, zaupanju; in še in še. V odraslem svetu se marsikaj prekrije s tančicami strahu pred ranljivostjo. Zaščitimo se pred drugimi tako, da se zapremo v svojo lastno kletko, ki nam omejuje odkrivanje novega sveta.

Zato vam danes želim, da vam praznični dnevi povrnejo zaupanje v druge in prinesejo spoznanje, da se lahko od vsakogar (tudi od 'sovražnika') marsikaj naučite.

*

PS: moja darila (fotografije iz objav) lahko svobodno delite naprej. Če jih ne morete shraniti s te spletni strani, si jih boste lahko shranili in/ali delili preko FB strani: CreatissimoLab FB stran.  Veselim se druženja z vami!

Sveta krava!

Vsakdo ubira drugačno pot v svojem življenju. Nekateri ljudje izberejo življenje v mestu, kjer vse 'raste' v prodajalnah, spet drugi izberejo življenje v naravi, kjer vse raste samo od sebe ali na skrbno negovanih vrtovih.

Vsaka izbira, kje bodo živeli, se mi zdi fascinantna. Vedno za odločitvijo stojijo zgodbe, včasih dobro načrtovane, včasih čisto spontane.

To leto sem se nekaj novega naučila od ljudi, ki so posvetili svoje življenje kravam. Zavedajo se, kako pomembne so krave za njihovo preživetje, zato z njimi ravnajo temu primerno. 

Za njih je krava sveta krava. Povezuje jih nevidna nit - lahko jo čutiš, toda ne vidiš. Nekaj posvečenega je bilo v zraku, ko so te 'svete' krave mimo nas prikorakale z gora v dolino. Zvonjenje kravjih zvoncev, cvetje in svete podobe, ki so krasile kravje glave... Notranji mir je bilo čutiti vse naokrog, in spoštovanje.

Danes sem hvaležna za novo spoznanje, kako zelo pomembno je spoštovati prav vse in vsakogar in temu primerno ravnati z njimi. Vsak ubira svojo pot v življenju...

Vprašanje št. 10:

Je tudi za vas katera žival sveta? - vas je naučila kaj pomembnega o življenju?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

Pravila

Kaj menite o pravilih? Ali jih upoštevate ali pa se vam zdi, da so tam le zato, da nam grenijo življenje?

Meni se pravila običajno zdijo koristna - moje življenje z njimi je varnejše in enostavnejše, ker mi ni treba skrbeti za vsako malenkost.​

Toda to sem le jaz. Na drugi strani pa najdem ljudi, ki radi kršijo pravila. Sprašujem se, zakaj...

In zaradi takih moramo imeti še posebne ljudi, ki jim pomagajo, da sledijo pravilom.​

Zakaj? Ker so pravila tam zato, da smo varni in srečni - če nanje pogledaš iz širše perspektive.

<w:LatentStyles DefLockedState="false" DefUnhideWhenUsed="true"
  DefSemiHidden="true" DefQFormat="false" DefPriority="99"
  LatentStyleCount="267">
  <w:LsdException Locked="false" Priority="0" SemiHidden="false"
   UnhideWhenUsed="false" QFormat…

(Ali vidite kako visoka plima izpodriva nazaj tok reke? - in to na mestu, kjer pred 20 minutami sploh ni bilo vode?!) 

Če torej ne sledite pravilom... ne bodite potem presenečeni, ko pride čas, ko se na vas začnejo kotalititi skale...

*

PS: Ta objava je posvečena osebi, ki je prekršila pravila in nam zagrenila življenje za 6 mesecev. Zaradi te osebe smo brez tal in vrat, živimo v prahu in med škatlami, kamor smo zapakirali naše stvari... Ta objava pa je namenjena tudi otrokom naše šole v upanju, da bodo razumeli, zakaj je dobro slediti pravilom... 

Upam, da se bo moje življenje kmalu povrnilo na stare tire, še posebej komaj čakam na ustvarjanje. Držite pesti zame!

Kam grem?

Vprašanje, ki se pogosto pojavlja v mojih mislih. Veliko je razlogov, da se to sprašujem dan za dnem. Največkrat so vzrok ljudje, ki me dobro ne poznajo (ali pa mislijo, da me, a me v resnici ne). Name gledajo skozi svoja sončna očala, ne da bi se kdaj potrudili, jih sneli in pogledali name s svojimi očmi. ​

Ko sem v takšnih situacijah, mi pride na misel določena pesem. To je pesem, ki sem jo pela na urah solo-petja pri učitelju petja (pri učencu pevke in igralke Judy Garland), ki je menil, da pojem kot angel :). Njegovo navdušenje in podpora sta bila čisti kontrast tistemu, kar sem običajno slišala o svojem petju. Večina ljudi je skušala zatreti mojo željo po petju, češ, da ne pojem dobro ipd. Pa sploh nikoli nisem želela postati pevska zvezda; le želela sem se naučiti pravilno peti, da bi lahko pela otrokom ali kar tako, zase in za zabavo. Toda, nikoli ni bilo zabavno, vse dokler nisem začela delati s tem učiteljem v ZDA. Našla sva pesmi, ki so naju navdihovale, tolažile in vzdigovale razpoloženje. Ena od pesmi, ki sem jo pela, je ta spodaj. Kadar sem na tleh, mi pride vedno na misel. Če boste poslušali besedilo, boste videli, zakaj me spet postavi na noge.    

Nekaj izsekov (brez prevoda): 

'You'll get by, you always have before'...

'Call in three months time and I'll be fine, I know, 
Well maybe not that fine, but I'll survive anyhow'... 

'Don't ask anymore'... 

Kakor koli, prav zaradi tega učitelja solo petja, ki je verjel vame in me videl tako kot sem, sem na koncu pristala v največji glasbeni hali v Bostonu in uživala pri petju kot še nikoli prej.  

Zato, ne poslušajte tistih, ki VAS ne vidijo in ki vam preprečujejo, da bi sledili svoji poti.

Če si ne vzamejo časa, da bi vas bolje spoznali in bili odprti, da vas sprejemajo take kot ste, potem si zapojte pesem in se vrnite nazaj na lastne tire. Samo vi veste, kam greste in kje se vaše srce počuti doma. 

Sledite svojemu srcu in uživajte v vožnji (prepevajoči) :). Ne sprašujte več... 

Posted on June 11, 2012 and filed under fotografija, misli, razno.