V enem od eksperimentalnih muzejev so nam postavili izziv: sesti je bilo treba na invalidski voziček in se preizkusiti na ovirah, ki vsakodnevno čakajo osebe, ki voziček uporabljajo vsak dan - zares.
Kakšen izziv! Pa je bilo vse skupaj stisnjeno le na par kvadratnih metrov!
Te dni, pri učenju tujega jezika, pa sem si ogledala filme z vklopljenimi podnapisi za gluhoneme in pomislila, da moram eno od decembrskih objav posvetiti tudi tistim, ki skrbijo za vse, ki so kakor koli onesposobljeni v svojem življenju.
No, lahko bi se razpisala o besedi o-ne-sposobljeni, ki sem jo namerno razcepila na delčke, a pustimo domišljiji svojo pot; namen objave je, da se danes zahvalim izumiteljem pripomočkov, ki nam pomagajo biti celota, in tistim, ki onesposobljenim stojijo ob strani dan in noč ter se takorekoč odpovejo lastnemu življenju.
Zahvaljujem pa se tudi vsem onesposobljenim, ker so mi velikokrat za vzgled, kako polno je treba živeti, kako je treba ceniti tisto, kar imamo in kar smo. Hvala!
Vprašanje št. 2:
Katera omejitev vas o-ne-sposablja v vašem življenju oziroma katere omejitve vas je najbolj strah? (In ste hvaležni, da imate zanjo pripomoček ali pa ste hvaležni, da celotni vaš jaz deluje brezhibno).
Moja omejitev so oči, ker ne vidim dobro. Včasih me je strah, da se bo vid slabšal in slabšal; jaz pa brez vida ne znam živeti! Vse bi dala, da bi bil moj vid spet jasen in čist!
