Presenečenja, presenečenja

Kaj pa, če bi tole počeli večkrat? Trosili svoje talente med ljudi na svoj način, tudi ko bi le-ti to najmanj pričakovali. Med neznance, med znance, med dobre prijatelje... Preprosto odložili bi svojo 'prtljago' in se prepustili trenutku - trenutku, ki v vas prebudi potrebo po razdajanju svojega talenta, svojega veselja, svoje sreče (ki jo začutite, ko se prepustite toku svojih neizmernih darov). 

Želim si, da bi to počeli večkrat. Želim si, da bi to doživeli večkrat...

Jaz sem včasih presenečala otroke s svojimi ilustracijami, posvečenimi prav njim (z njihovimi značilnostmi in lastnostmi), sedaj pa me nekako vedno povozi čas. Z zgornjim videom (in še nekaterimi drugimi, podobnimi - pobrskajte po netu za oznako 'flesh mob') sem se spomnila, kako srečna sem bila tedaj...

Vprašanje št. 3:

Kateri svoj talent pa bi uporabili vi, če bi si drznili - kadar koli in kjer koli?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

Ko ste dobrodošli

Danes skočimo vstran od prezasedenih šolskih dni in vstran od moje 'zgodbe' iz Francije. Raje skočimo do moje najljubše dopustniške destinacije: Avstrije. Tako kot vsako poletje, sem šla tudi letos tja - avgusta. In ker me ta dežela vedno znova navdihuje, razveseljuje in osvežuje, kar drži mesece..., sem za tokratni Photo-Heart connection meseca avgusta izbrala eno od slik, ki sem jih posnela tam.     

Veliko fotografij sem seveda posnela tam, toda ko sem pregledovala posnetke, je v ospredje skočila spodnja fotografija, ki predstavlja občutke dobrodošlosti - prav to, kar vedno čutim, ko pridem v to deželo.

'Mize' so pripravljene in čakajo prav na vas. Občutite toplo dobrodošlico - kot da bi prišli domov z dolgega potovanja. Vse čaka prav na vas, vsi čakajo, da strežejo prav vam in vam dajejo občutek, da ste nekaj posebnega. Ravno prav zasebnosti imate in ravno prav pozornosti. Prav zaradi tega prijetnega občutka se vsako leto vračam v Avstrijo na dopust. (Poglejte si kakšno mojo staro objavo - kot npr.: 'Plans', 'Neighbour - part 1, 'Don't mess with school', itd.). Ko sem bila v Franciji, nisem dobila takega občutka, pa tudi v nekaterih drugih deželah ne, kot npr. v Veliki Britaniji ali Italiji... Avstrija pa povzroči, da mi poskoči srce :)!   

Fotografije so bile posnete v starem gradu, kjer sem si ogledala prireditev o starih časih...​

Bilo je čudovito in zabavno!

In grad bi lahko izbrali za sceno v kakšni grozljivki, se vam ne zdi??

Toliko za danes. Sedaj pa grem hitro pogledat, kaj so izbrali drugi udeleženci projekta Photo-Heart connection... Se mi pridružite?

​

Šola

Pa bo treba spet nazaj v šolo...

Ne pozabite držati skupaj

in se česa novega naučiti,

počistiti za sabo

in uživati!

- Tako učenci kot učitelji... Srečno!

Toplina

Naša šola je bila včeraj v časopisu. Postajamo slavni! ;)

Sedaj, ko se šolsko leto približuje koncu, se oziram nazaj na dneve, ki smo jih z otroki preživeli - v dobrem in slabem.  

Najboljše v šoli in pri delu z otroki je: veliki, topli objemi, smeh, besede kot 'si v redu?' in vprašanje, ki ga najprej dobim, ko pridem v šolo - 'kaj bomo pa danes delali?'; - ne znanje, niti ocene; toplina v naših srcih je tisto, kar najbolj cenim v tej šoli.   

Kaj pa vi najbolj cenite na svojem delovnem mestu?  

Želim vam lepe počitnice (če jih imate)! Moje bodo ustvarjalne in tudi med počitnicami bom obkrožena z ustvarjalnimi otroki, zato mislim, da se bomo zabavali! Pridete tudi vi?

Vse drugače

Ko ti oseba, ki je že dolgo nisi videl, sporoči, da pride na potep, veš, kaj storiti. Prerazporediš delovne obveznosti, pograbiš fotoaparat in komaj čakaš, da se kazalci na uri pomaknejo proti uri srečanja.

Čeprav sva jo z Dašo mahnili po znanih poteh, je bilo vse drugače. Drugačni pogledi in drugačni občutki...​

Drugačni motivi, drugačni koraki. Drugačni pogovori, drugačne ideje. Drugačna vprašanja, drugačna radovednost...​

Vse staro se zdi novo. Vse dolgočasno in sivo, se zdi živo, a umirjeno. Vse nepomembno se zdi pomembno...​

Srečanje je bilo prekratko, premalo je bilo časa za vse, kar bi si želeli videti in narediti, premalo besed, da bi si povedali vse, kar bi želeli povedati... Daša, naslednjič si morava poiskati več časa, mogoče celo za kakšno kreativno ustvarjanje - a ne bi bilo to fino?! :)​

Pa vi, dragi bralci? Se kaj družite, potepate, premagujete strašne zmaje s tistimi, ki vas podpirajo??

Želim vam lepe in prijazne dni, še posebej s tistimi osebami, za katere si je vredno odtrgati čas!

PS: In če nikogar ne najdete, sem tu še vedno jaz :)!