Posts filed under otroci

Proti? Mar res?

Pomislite še enkrat!

Mislim, da je življenje najboljša šola, v katero moramo hoditi. Lekcije, ki se jih moramo naučiti, obravnavamo ravno takrat, ko lahko dojamemo njihovo sporočilo. Tudi, ko mislimo, da ne bomo zmogli, vedno nekako preživimo, kajne?

Mati Tereza je nekoč rekla (nekaj takega): 'Nisem proti vojni. Sem za mir.' Sprva, so bile zame to le preproste besede, toda kasneje sem se odločila, da se jim bolj posvetim in skušam razumeti, zakaj jih je Mati Tereza izrekla na tak način.
Sedaj verjamem, da je stvar v energiji. V kar vložiš energijo, dobiš rezultat. Dejanja so energija, besede so energija, misli so energija. In če je ta energija res močna, se prelevi v strast.
In sedaj pomislite, kaj radi počnete s strastjo. Ste za nekaj ali proti nečemu?

Jaz sem prenehala vlagati energijo v vse proti čemer sem bila, ko sem videla mojega kolega, kako s strastjo in ognjevito se je boril s človekom, ki ga ni prenesel. Kritiziranje, dokazovanje, kaj vse je ta človek naredil narobe, osredotočanje na življenje človeka, ki ga ni maral in proti komur je bil… s takšno strastjo, da sem včasih pomislila, da bo eksplodiral (ali da bo dobil srčni infarkt). In potem sem začudena opazila, da je njegova strast proti temu človeku enako močna kot pri vseh tistih ljudeh, ki so tega človeka zagovarjali in dokazovali, da je naredil vse prav. Bili so na nasprotnih polih, toda energija, ki so jo usmerjali v tega človeka, je bila enako močna. Takrat sem končno doumela sporočilo besed, ki jih je izrekla Mati Tereza in se odločila, da začnem svojo energijo vlagati samo v to, kar si želim.
Seveda si še vedno ne želim vojne; toda ne dam ji več moči (energije), da bo tako lahko še naprej živela, obstajala in se bodo ljudje borili proti njej. Namesto tega vlagam podvojeno energijo v ljudi, dejanja in stvari, ki gojijo in širijo mir, harmonijo.  

Mogoče imate kljub temu še pripombe na to temo, toda: če ste iskreni do sebe in ste pripravljeni analizirati en dan, en samcat običajen dan vašega življenja ter odgovoriti na sledeče vprašanje: 'Koliko časa in energije vlagate v stvari, ki (bi) jih želite videti večkrat v svojem življenju, in koliko vložite v stvari, proti katerim ste?' Iskreno? Sedaj verjetno razumete smisel moje objave. Če ste utrujeni, prazni, jezni, vznemirjeni, zdolgočaseni…, potem veste, kam je šla vaša energija. Verjetno v stvari, ki jih nočete v svojem življenju, ki bi se jih radi znebili. Premislite!    

Zato, na začetku novega šolskega leta želim vsem učiteljem in učencem in njihovim staršem: prenehajte biti te nesmiselne bitke 'proti', in se raje osredotočite na tisto, česar si želite (videti) več. Izdelajte si vizualno tablo, če ste vizualni tip človeka. Izberite knjige, ki vas povlečejo v pozitivne (re)akcije. V ljudeh poiščite potenciale, v katere želite vložiti svojo energijo. Živite življenje in usmerite svojo energijo v vse, česar si želite več, tudi v šoli.  

Predstavljajte si, kaj bi sedem bilijonov ljudi lahko doseglo, če bi se vsi imeli radi in se spoštovali. Predstavljajte si. (A.D.Williams – Inside the Divine Pattern)

Utopija? Pomislite še enkrat!

In naj bo to šolsko leto eno najboljših v vašem življenju! Srečno vam želi CreatissimoLab!

Nikoli prepozno

Včasih se sprašujem, kdo ima v resnici v rokah moje življenje... Sem to res jaz, samo jaz? Ali je to nekaj, kar presega moje moči, kar presega moje vedenje?

Včasih me moja pot pripelje do krajev, kamor nisem želela. In potem ne vem, ali naj se zahvaljujem ali pritožujem. Naj se ustavim ali nadaljujem moje popotovanje? Želim si, da bi mi nekdo pomagal in mi odgovor zašepetal na uho...

Toda, hvaležna sem za moje življenje. Našla sem svoje mesto na Zemlji, kjer lahko razdajam svojo ljubezen do matere Narave, kjer je moje srce blaženo ob pogledu na neskončno nebo, kjer uživam ob poslušanju vodnih simfonij in kjer me gore varujejo pred nevšečnostmi. 

Eno vem zagotovo: če bi bila mlajša in pogumnejša, bi svoje življenje posvetila materi Naravi in fotografiji. Želela bi si biti del tima Yanna Arthusa Bertranda, da bi pomagala otrokom spoznavati, kako poskrbeti za naš planet, pripovedovati zgodbe s pomočjo slik, kako poskrbeti za svoje zdravje preko narave in fotografij.
Še sedaj mi je težko verjeti, koliko otrok (in odraslih) ne zna reciklirati ali ne zna storiti prav ničesar za zaščito našega planeta, našega okolja, nas samih. Ne, da noče, ne zna! Toda, ne pozabimo, da smo vsi povezani! Vsi smo Eno! (Morda lahko mojo misel bolje prikaže tale čudoviti video:)

Želim si, da bi me v šoli učili kako živeti na planetu Zemlja, da ne bi porušila njenega ravnovesja. Želim si, da pri urah zgodovine ne bi poslušala o nas, ljudeh, kot da smo edina živa bitja na Zemlji - zgodovina ni samo naša... Zgodovina obstaja tudi pred nami. Želim si, da bi me pri biologiji učili, kako se dotakniti živega bitja, da ga ne poškoduješ, uničiš. Kako skrbeti zanj, razumeti, zakaj je tu, kakšno poslanstvo ima, kakšna je njegova zgodba - ne zaradi nas, temveč ob nas... Vse je povezano, vsi smo povezani.

Ni prepozno, da se osvobodimo vsakodnevnih nepomembnih zgodb, ki jih beremo v časopisih, vidimo na tv ekranih, slišimo na radiu... Svoje 'kamere' lahko zavestno osredotočimo na stvari, ki so pomembne, pomembne za nas in pomembne za naš planet. Osvobodite se svojih zgodb, ki vas vrtijo v začaranem krogu!

Uravnovesite se, bodite, kar ste (oseba, ki živi v vašem srcu), naj vas Zemlja in Univerzum navdihujeta, da zaživite življenje, ki je nad igricami, ki jih ljudje igramo, da bi se izognili odgovornostim in se pretvarjali, da se ne da nič več storiti.

Osvobodite se - ni še prepozno, in prisluhnite materi Naravi! Veliko nam ima povedati...

Darilo daril

Danes, v svetu obilja in v svetu pomanjkanja, se sprašujem, kaj je tisto pravo darilo, ki ga lahko podarim ali sprejmem... Je to nekaj materialnega, je denar ali nekaj neoprijemljivega? Kje je ključ do odgovora na to vprašanje?

Skozi leta življenjskih izkušenj in preizkušenj, skozi ure dela z otroki in njihovimi starši, in skozi številne ovire in prepreke, sem našla darilo daril, ki ga v tem trenutku najbolj cenim.

To je 'čas'.
Čas, ki si ga vzamete zame, čas, ki ga preživite z mano.

To je čas, ki ga starši (kvalitetno) preživijo s svojimi otroki, in ki močno vpliva na otrokovo življenje. Včasih otroci ne razumejo ali ne cenijo truda svojih staršev, ki želijo svojim otrokom podariti le najboljše, pravo ljubezen. Starši, ne obupajte, ne odnehajte! Prišel bo dan, ko bo drugače. Nekega dne bomo vsi videli jasnejšo sliko sveta, ki nas obdaja. Nekega dne se bomo vsi spomnili (ne tistih materialnih stvari, ki smo jih dobili) tistega dragocenega časa, ki smo ga delili še z nekom, posebej zaradi nas.

Vzemite si čas. Vzemite si ga danes. In modro ga uporabite...

Naj bo ta teden teden, ki si ga boste zapomnili za vedno!

Zemlja obilja

Zadnjih nekaj mesecev imam to srečo, da živim v naročju narave. Opazujem, kako mama Zemlja poskrbi, da se njeno dete (- narava) dobro počuti.

Vsake toliko jo temeljito stušira in umije. Za praznike jo odene v belo. Z vetrom ji popravi frizuro. In s ptičjim petjem poskrbi za jutranjo budnico. Ko si tako blizu tega velikanskega bitja, kot v maternici mame Zemlje, nimaš več besed. Tiho poslušaš tiktakanje velikanskega srca, pretakanje krvi (rek in potokov) po žilah, prepustiš se ritmu, ki te nosi naokoli. Čas teče, ti pa se počutiš izpolnjeno in srečno - v obilju.

Upam, da kmalu pride čas, ko bom to ljubezen do Zemlje lahko podelila tudi z otroki in vami. Da bomo skupaj bližje naravi, jo božali z ustvarjalnimi rokami in ji šepetali nežne uspavanke na uho. Čas v maternici, v tišini, se izteka..., kmalu bo na vrsti rojstvo in spet bo čas za razne preizkuse, raziskovanja - s fotoaparatom ali brez. Čeprav, priznam, je tišina tako polna bogatih besed..., da je težko zapustiti ta varni in zadovoljstva polni svet.

Zemlja obilja je okrogla in se nikjer ne konča. Daje, daje, daje na tisoč in en način, da bi videli, razumeli, jemali in dajali. Nisem še srečala tako domiselnega, ustvarjalnega bitja kot je Zemlja. Zato, draga Zemlja, vse najboljše in dovoli mi, da se te dotikam in se ti čudim še vrsto let. Hvala!

Barvnooonoooro

Danes smo z živahnimi, veselimi barvami slikali na belo platno botre Zime!

Vlekli smo jo za nos, ko smo se pretvarjali, da smo nekdo drug...

Igrali smo se in se smejali...

Privoščili smo si zdravo pustno kosilo...

in potem...

smo v zrak razposlali naše spomladanske želje!

Menim, da ni hrup tisti, ki odžene botro Zimo, temveč to zmorejo le vesele, pisane barve! Upam, da ste tudi vi preživeli barvnooonooooor dan!