Ne-običajno

Lestenec, ki visi sredi ulice. Lestenec brez stropa. Ne-običajno, vsaj za moje oči. Čemu? S kakšnim namenom? Komu je to prišlo na misel? Kup vprašanj in nobenih odgovorov.

Pa je res neobičajno? Morda pa se zdi drugim to povsem običajno, hvale vredno? Večkrat ko se srečamo z neobičajnimi stvarmi, vedno bolj običajne nam postajajo...

Rada imam ne-običajne stvari, če povzročijo ugodje, prijetne občutke, nasmeh, navdušenje. Ne maram ne-običajnih stvari, ki rušijo ravnotežje, uničujejo in razburjajo. Zato se danes zahvaljujem vsem tistim izvirnežem, ki s svojim ne-običajnim početjem bogatijo naš vsakdanjik in nam (vsaj za trenutek) polepšajo dan.

Vprašanje št. 5:

Je tudi vas presenetilo kdaj kaj neobičajnega in vam je bilo po svoje všeč?

PS: Vprašanje je del igre 'Čas zahvaljevanja, čas obdarovanja'. Pridružite se nam! (Pravila igre najdete v tej objavi, ostala vprašanja pa v vseh decembrskih objavah). Poveselite se z nami!

Odsevi

Včasih... si mislim, da takole izgledam od znotraj...

Odsev odseva od odseva... In potem iz njih sestavim novo kompozicijo, novo - svojo sliko.   

Uganete, koliko odsevov je na sliki? (Fotografija je posneta le z enim klikom). 

Trnuljčica

Ne, nisem se izgubila v mestu iz zadnje objave...  

In nisem zaspala za tisoč let kot Trnuljčica...

Še sem tu, še sem živa.  

Končno lahko rečem, da smo dobili tla pod nogami in vrata, ki jih veselo odpiramo in zapiramo do onemoglosti. Končno lahko rečem, da se je zunanja delovna sila odselila in je vse prepuščeno domači. Končno se spet počutimo kot doma. Res dober občutek.

Sedaj pa je končno čas za snovanje našega prostora. In seveda za vrnitev na blog, na vaše bloge in... če se dovolj hitro izkopljem iz vseh škatel, tudi čas za ustvarjanje.

{Trnuljčica - original, mešana tehnika, (c) Jožica Rade}

Veselo ustvarjanje vam želim!

Brez besed

Te dni sem brez besed...

...včasih zaradi trenutkov, ki so tako lepi, da ne morem odpreti ust...

...včasih zato, ker rada poslušam tišino v bučnem življenju...

...in včasih preprosto zato, ker ne vem, kaj bi rekla.

Včasih zato, ker sem osupla nad (negativnimi) besedami, ki jih nekdo izreče... 

​

...včasih zato, ker mi nekdo ne pusti do besede...

... in včasih zato, ker ni nikogar, s katerim bi govorila...

Te dni se čudim, kaj vse je mogoče in ostajam brez besed. Čakam, da se izpraznijo ulice in prehodi. Čakam, da se zamenja pregreta, onesnažena energija. Čakam dopust... 

Mogoče je napočil čas, da zagrabim svoj fotoaparat in se brez besed odpravim na klikanje v tišini, kaj mislite? Kakšen nasvet?

Vse drugače

Ko ti oseba, ki je že dolgo nisi videl, sporoči, da pride na potep, veš, kaj storiti. Prerazporediš delovne obveznosti, pograbiš fotoaparat in komaj čakaš, da se kazalci na uri pomaknejo proti uri srečanja.

Čeprav sva jo z Dašo mahnili po znanih poteh, je bilo vse drugače. Drugačni pogledi in drugačni občutki...​

Drugačni motivi, drugačni koraki. Drugačni pogovori, drugačne ideje. Drugačna vprašanja, drugačna radovednost...​

Vse staro se zdi novo. Vse dolgočasno in sivo, se zdi živo, a umirjeno. Vse nepomembno se zdi pomembno...​

Srečanje je bilo prekratko, premalo je bilo časa za vse, kar bi si želeli videti in narediti, premalo besed, da bi si povedali vse, kar bi želeli povedati... Daša, naslednjič si morava poiskati več časa, mogoče celo za kakšno kreativno ustvarjanje - a ne bi bilo to fino?! :)​

Pa vi, dragi bralci? Se kaj družite, potepate, premagujete strašne zmaje s tistimi, ki vas podpirajo??

Želim vam lepe in prijazne dni, še posebej s tistimi osebami, za katere si je vredno odtrgati čas!

PS: In če nikogar ne najdete, sem tu še vedno jaz :)!