V delu – ali zdravilna moč ustvarjalnosti

Gotovo ste že slišali, da ima ustvarjalnost zdravilno moč. Že veliko študij je dokazalo te trditve. Moje področje dela je predvsem usmerjeno v likovno terapijo in fototerapijo, čeprav včasih v delo vključujem tudi druge zvrsti umetnosti, ustvarjalnega mišljenja. V fazi spoznavanja klienta pripravim take naloge, ki mi pokažejo, katera področja so najprimernejša za delo z določenim klientom.

Mnogi likovno terapijo in fototerapijo zamenjujejo s terapevtskim likovnim izražanjem in fotografiranjem, ki prav tako zdravilno vplivata na nas, vendar v tem primeru 'zdravimo' sami sebe, brez terapevta, strokovnjaka oz. svetovalca. Zdravimo svojo dušo, bolečino, ali pa na platno izlivamo svoje veselje, navdušenje, fascinacijo.  Sami.

(v nastajanju…)

V stiski, bolečini in skrbeh, običajno sami težko najdemo pot iz naših utečenih, starih, globoko zasidranih vzorcev, zato je naše likovno ali drugo izražanje največkrat le tista začasna rešitev, ki nam pomaga ali nas tolaži v danih trenutkih, le redko pa pomaga dolgoročno – da zamenjamo vzorec vedenja. Zato je potreben terapevt, strokovnjak, če hočete 'trener', ki dela z vami tako dolgo, da star vzorec zamenjate z novim. In ko vas izpusti iz rok, ne zapadete nazaj v star vzorec, temveč spontano posegate po novem vzorcu vedenja. Tako je pri fitnessu, odvisnostih od alkohola ali mamil, hujšanju, učenju, psihičnih težavah, zlomu noge itd. Kako dolgo, boste vprašali, traja zdravilni proces (za eno od težav)? Včasih tri mesece, pol leta, včasih leto ali dve ali tri. Ja, prav ste slišali – pri likovni terapiji se pri hujših težavah pokažejo rezultati šele po enem letu ali več!

Opažam, da se pri nas dolgoročnemu delu s 'klienti' ne posveča veliko pozornosti. Koliko supervizorjev (tistih pravih supervizorjev, ne takih, ki sem jih že srečala, pa ne vem, od kod jim naziv supervizor) imajo učitelji, vzgojitelji, starši, osebje v domovih za ostarele, socialni delavci, policisti…? Vsi, ki delajo z ljudmi, potrebujejo terapevte oz. strokovnjake, ki jim bodo služili  za oporo, stabilnost, vodstvo… Včasih si podporo najdemo med sodelavci, torej z neke vrste intervizijo, ki je vsekakor boljša kot nič, toda za uspešne rezultate je priporočena supervizija, ko svetovalec, terapevt…  prihaja iz zunanjega okolja in lahko na dogajanje gleda iz druge perspektive. Nič pa ne pomaga, če so srečanja le občasna, le po potrebi in neprimerno organizirana.

(v delu…)

Veliko supervizorjev pri svojem delu prav tako uporablja umetnost, še posebej pri ljudeh, ki se težko izražajo verbalno. Kadar ne moremo svoje stiske, bolečine, blokade izraziti z besedami, se zatečemo v neverbalno. Ko likovni terapevt spremlja vaš proces izražanja, lažje ugotovi, katere naloge vam bodo pomagale k napredku ali nazaj k notranjemu ravnovesju. Likovni terapevt ne ocenjuje vašega izdelka in ne postavlja diagnoze na podlagi le-tega. Likovni terapevt ima nalogo, da vas nežno 'vodi' po vaši lastni poti.

Znano je, da ima vsak človek v sebi neke vrste zaščitni mehanizem, ki preprečuje, da bi prišlo do notranje spremembe ali soočanja z notranjimi procesi, v kolikor ni čas za to ali na to niste mentalno pripravljeni. Zato se pri likovni terapiji ne more zgoditi nič takega, na kar ne bi bili duševno tudi pripravljeni. Vsekakor pa je proces zdravljenja pri likovni ali drugi terapiji včasih naporen in globok (odvisno, kako globoko ste pripravljeni iti).

Marsikdo bi si mislil, da bi lahko terapevti, na enak način kot pomagajo drugim, lahko pomagali sebi, toda to ni tako enostavno. Tudi mi potrebujemo svojega terapevta, supervizorja, ko se znajdemo v nerešljivem položaju…

Te dni pri roki nisem imela supervizorja ali terapevta, s katerim bi razčiščevala, zakaj ne morem sprejeti določenih dogodkov kot takih, zakaj ne morem sprejeti dejstva, da so določeni ljudje pač taki in taki, itd., itd. Zato sem se zatekla v terapevtsko ustvarjanje (glej delček slike v nastajanju spodaj). Da si poližem rane prizadete duše, čeprav vem, da bom na vzorcu vedenja, ki me vedno znova potisne v take in podobne situacije, morala delati z nekom, ki bo videl izven mojih okvirjev in blokad.  Ta rešitev je začasna, hkrati pa prva, na kateri bo potrebno delati s strokovnjakom, supervizorjem.

(...detajl s slike 'v delu')

Stephey iz Marked by the Muse nas je spomnila, da je prav, da se zahvalimo Umetnosti.

S to objavo se želim zahvaliti za danost, ki jo imamo: da se izražamo, ustvarjamo (imamo izbiro, kaj bomo ustvarili), zdravimo sebe in druge, objemamo, raziskujemo… Imamo umetnost, ki nas bogati na vseh področjih, na vsakem koraku našega življenja. Pomislimo, le kje umetnostni in kreativnosti ni???

Zato: hvala, umetnost ustvarjanja, da si!

PS: Hvala tudi tistim, ki ste mi podarili nekaj moralnega poguma v prejšnji objavi. Pomagalo je!  

Vabim vas… (Do what you Love – Love what you do)

… da si preberete zgodbo, ki sem jo napisala na mojem Creatissimo in English blogu, z namenom, da vas spodbudim, da sledite svojemu srcu in sebi.  Zaupajte vase!

Direktna povezava do objave: Do what you Love – Love what you do…  

Zgodbo prispevam kot ena od muz  The Courage to Fly Blog Hopa (ki ga je posebej za vas pripravila čudovita muza Stephey Baker). Kot sem vas že enkrat povabila, vas tudi tokrat vabim, da si preberete še druge navdihujoče zgodbe sodelujočih, povezave do le-teh boste našli tu.

Hvala! Želim vam navdihujoč, zapolnjujoč in poguma poln dan!

Pst, ne povedat!

Nekaj objav nazaj sem vam zaupala, da sem bila huda. In sem še.
Ste se psihično pripravili, da vam povem delček 'krute resnice', za katero zelo malo ljudi ve (oz. hoče vedeti)?

Vzrok je zadeva, o kateri ste verjetno slišali, če poslušate novice. Sicer sem nekaj časa tuhtala ali naj o tem spregovorim na mojem blogu, glede na to, da je ta blog usmerjen bolj v pozitivno, ustvarjalno plat življenja in katerega glavna naloga je spodbujanje ustvarjalnosti in kreativnega mišljenja. Toda glede na to, da me je pravzaprav življenje pripeljalo do sem ravno zaradi teh 'zadev', sem rekla, da je prav, da temu posvetim nekaj besed.
Te 'zadeve' se imenujejo žrtve.

Kot ste mogoče zasledili v novicah, je v enem odmevnem primeru sodišče duhovnika oprostilo, ker je razsodilo, da 'otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje'. Zakaj? Ker pri dejanju storilca ni bilo zaznati 'spolnega nagona' in 'nepomembna okoliščina je, kako so oškodovanke obtoženčevo dejanje dojemale'.
Če te izjave dobro preberete, potem upam, da vam je jasno, zakaj me je to razjezilo.

K sreči se še najde kolumnistka, ki potem zadevo opiše tako kot je treba – za telebane, da bi ja vsi razumeli, zakaj nam je, določenim, dvignilo pritisk! Če imate možnost, si preberite njen prispevek v Dnevniku, na torek, 22.2.2011 pod naslovom 'Kriva sem'. Tanja Lesničar – Pučko jasno razloži, da je otipavanje in poseganje v intimno območje katerega koli posameznika nadlegovanje! (kopijo članka dobite tudi pri meni - pišite mi na mail)

Če pa bi uporabili logiko razsodbe, predvsem pa njenih obrazložitev, bi lahko sklepali, da, če ukradete en bonbonček z dobrimi nameni (da ga boste dali otroku) in torej pri vašem dejanju ne bo zaznati nič slabega, potem to ni kraja (če se spustim na banalni nivo)…

Ampak, dobro, ne bom se spuščala v detajle, ker članek res pove bistvo, tako da ne bom ponavljala njegove vsebine. Prav tako je bil objavljen še en prispevek kot odziv na članek 'Kriva sem' in sicer z naslovom 'Tudi jaz sem kriva' v rubriki Vaša pošta v Dnevniku, 23.2., kjer si lahko preberete še več o tem.

Rada bi povedala nekaj drugega…

Zaradi takih reči so žrtve pri nas to kar so. Krive, krive, krive.
V svoji 10-letni karieri dela z žrtvami in očividci hujših kaznivih dejanj, mi jih je 90% zaupalo, da jim je žal, da so zadevo prijavili. Ker so bili obravnavani kot da so storilci oni, kot da so sami iskali in prosili za to, kar se jim je zgodilo, pa naj je šlo za ulični rop ali posilstvo. Videla sem številne, ki so odšli domov, ne da bi imeli koga, ki bi jim pomagal. Kaj so naredile te žrtve doma? Kakšno izbiro so imele: pogoltniti čim več tablet, da bi 'pozabile' na dogodek ali zakleniti se pred svetom. In ker žrtev ne vidimo, jih ni!!
Koliko žrtev gre dejansko po pomoč samih?
Kdo jih napoti in kam po pomoč?
Ne recite mi, da imajo na razpolago SOS-telefon itd. – povejte mi raje, kdo vodi evidenco, kaj je s temi ljudmi, ko jih tako 'lepo' obravnavajo na Policiji, potem pa grejo domov. Koliko od teh oseb pokliče pomoč?
Kdo dejansko na strokoven način pomaga tem žrtvam k notranjemu ravnovesju, nazaj k sebi…?

To, kar sem videla, kako se dela z žrtvami in očividci kaznivih dejanj, in to, kar so mi povedale žrtve, me je spodbudilo da grem. Ker mi je bilo slabo, ko sem videla kaj se dela z ljudmi, pa če so to žrtve ali storilci. Ja, vse je isto: isti ljudje govorijo s storilci in isti govorijo z žrtvami. Na enak način. Vse je sumljivo, vse ni resnično, vse je 'ne tako hudo', vse je nepomembno… In taki ljudje vejo vse, ne potrebujejo nekoga, ki bi jih na kaj opomnil ali predlagal, da se dela bolje. Ne, oni že vejo. In vejo, da žrtve nimajo moči, da bi se pritožile nad ravnanjem z njimi...

Koliko nas ve ali nas hoče vedeti, kaj se dogaja z žrtvami? Ker so lepo tiho in skrite pred svetom, jim nič ni. Čez dva dni so že 'zdrave'.
Kdor pa se ukvarja s proučevanjem človeka, delovanjem možganov, vplivi čustev itd., pa ve. Ve, da se lahko v žrtvi dogaja tole:



Pa naj vam zaupam, da je to še 'mila' oblika posnetka. Kaj si delajo žrtve, ki niso slišane, si je težko predstavljati, ker marsikdaj mislimo, da ni res. In storilci to našo nevednost izrabljajo v svoj prid. Ali pa žrtve postanejo storilci…

Ne trdim, da si katere od žrtev tudi česa ne izmislijo ali priredijo dogodek; tudi s takimi sem delala. Toda za mene se stvar ne zaključi zato, ker preprosto tisto ni bilo res. Zanima me, kaj je to osebo pripeljalo do tega, da se je odločila za tak korak. Gotovo je zadaj neka stiska, ki bi morala prav tako pritegniti našo pozornost…

Zgrožena sem, kako se poskrbi za žrtve v naši državi. Storila bom vse, da bom tu kaj spremenila, pa čeprav se bo to zgodilo tik preden me pokopljejo. Šla sem iz institucije, ki naj bi nudila zaupanje, varnost, pomoč, strokovnost, ker sem videla, da tam ne morem doseči moje želje: pomagati žrtvam. Zato je nastalo podjetje Creatissimo, čeprav se bom (kot je videti) še dolgo trudila, da bom dosegla njegov prvotni cilj.
Hvaležna sem za ljudi, ki že delajo na tem, ki mi dajejo vzgled in upanje. Zaradi njih verjamem, da je moja želja uresničljiva. Hvala, ker vztrajate!

(Cathy Malchiodi je moja velika vzornica)

Upam, da vam nisem pokvarila dneva. Marsikaj nisem napisala, ker upam, da boste prebrali med vrsticami. Želim, da se ve, kaj se dogaja in da strokovnost preglasi vsa tista 'pametna razpredanja' kaj vse se dela na tem področju in kako profesionalno se dela. In to je le delček tega, kar bi lahko še napisala na to temo...

Ostanite pogumni! :)

Ja, tako je to...

...če se na vse pretege potrudite pomagati!

No, pa gremo lepo po vrsti.

Sedaj, ko se nam je v prejšnjih objavah uspelo malo izkašljati, smo s kašljanjem za nekaj časa zaključili (upam). Zadeva je 'pase', ali kot temu rečem po domače: kdor zastopi, zastopi, kdor pa ne, pa ne. Pika.

Tok teče dalje.

Po vaši zaslugi me nese s pospešeno hitrostjo. Ja, tako je to, če se tako zavzeto potrudite pomagati k uresničitvi mojih želja, potem se pa zgodi sledeče:

• po obveznih vsakodnevnih 'poslo-valnih' zadevah, vsak ostali prosti trenutek porabim za se-ve-kateri projekt
• zmanjkuje mi časa za blogo-objave (poročili iz Zagreba in Slovenskih Konjic sta še vedno na čakalni listi)
• popolnoma mi zmanjkuje časa za komentiranje na vaših blogih. Saj berem jih, le komentiram ne!

Torej, če ste ravno razmišljali, da bi mi zamerili, ker nisem pokomentirala vaše najbolj zanimive, naj-naj-naj objave, naj vam v tolažbo povem, da sem vašo objavo prebrala, le komentirala bom ob priliki. Tako je to, ko mi preveč pomagate - pa taka hvaležnost, kaj?! ;)
In povrh vsega vas bom sedaj še kar naprej obsipavala z informacijami o projektu, da boste na koncu imeli že polno glavo fototerapije!! Ja, kaj, če ste me pa tako navdušili za projekt!

Lahko zatrdim, da gre tok naprej prav zaradi vas!

Torej, ne zamerite mi mojega neoglašanja na vašem blogu. Ni mi ravno vseeno, ker... vi si vedno vzamete čas in napišete vsaj besedico, dve... Mislim na vas in vam želim veliko navdihov, veliko dobre volje, veliko ustvarjalnega zagona! Ko sem ta teden govorila z mentorjem, me je spomnil, da ustvarjanje ne pomeni samo likovno ustvarjanje in estetskost samo estetiko z likovnega vidika..., zato, če so vaše likovne muze na počitnicah..., mogoče se pa najde kakšna za štedilnikom ali pod posteljo ali v mestni gneči! Nič vzdihovat za muzo na počitnicah, raje odprite oči, nos, ušesa za tiste, ki so že nazaj. Ustvarjalni smo lahko na več področjih! In preden se boste zavedli, bo vaša muza nazaj! Srečno!


*
Tulele pa še nekaj novosti o projektu fototerapije, kogar zanima:

• potrjen glavni mentor iz Slovenije
• potrjena šola, kjer se bo izvajal (prvi) projekt
• pričetek projekta: takoj po zimskih počitnicah (marca)
  
• intenzivno študiranje raziskav s tega področja in literature (ah, že spet v angleščini, da gre ja bolj počasi)
• prevod dela literature o fototerapiji
  

Kaj me čaka v naslednjih dneh:

• preverjanje etičnih vprašanj in varstva osebnih podatkov v zvezi z otroki, ki bodo udeleženi v projektu - ker nameravam z njimi pripraviti razstavo njihovih del
  
• dopis za šolo
• dopis za izbrane (predlagane) otroke
• dopis za njihove starše
• moja izjava za otroke in njihove starše
• srečanja z udeleženci in njihovi starši ter skupni dogovori za izvedbo
• literatura, literatura, literatura
• iskanje sponzorjev in/ali razpisov za pridobivanje finančnih sredstev za projekt
  

Komaj čakam!

Kaj pa misliš, da si...

...ali brigaj se zase.

Najprej nisem mislila več pisat takih 'provokativnih' zapisov kot je bil Priznam. Ker so se nekateri počutili ogrožene, namesto, da bi jih spodbudilo k (lastnemu) ustvarjanju, kar je bil moj namen…
Mislila sem stisniti zobe in požreti komentarje, ki so mi prišli na uho, češ, da sem ljubosumna na internetne učitelje, da sem sama nesposobna in svoje frustracije stresam na druge, da to delam iz žlehtnobe itd. Spet drugi so se menda povlekli vase in svoja dela ne objavljajo več na internetu, ker se bojijo takšnih (nekonstruktivnih?) kritik…
Vendar pa je objava prinesla tudi nekaj zelo osebnih e-mailov, prošenj za nasvet in pomoč, ki odtehtajo vsa tista polivanja po meni. Za to je bil potreben pogum – povedati osebi, ki jo poznaš le preko interneta, svoje stiske, svoje dileme. Za tako odprtost sem vedno znova hvaležna in zaradi tega, je vredno napisati tudi nekaj takega kar izzove vihar.

Na stvari lahko gledaš širše ali ožje. Lahko gledaš na vse ali enega. Lahko gledaš na druge ali nase.
Pri umetnostni terapiji gledamo na situacijo iz več perspektiv:

• jaz (kot terapevt v odnosu z drugimi)
• vživljanje v klienta (in pogled na odnose iz njegove perspektive)
• pogled na odnose kot zunanji, nevpleteni opazovalec (iz t.i. helikopterske perspektive).

Na situacijo kot terapevti ne moremo gledati le iz ene perspektive, temveč se moramo postaviti v vse. Predstavljajte si, da bi se pri tem delu brigali le zase! Iz katere perspektive bi gledali na svet in kako bi ga videli?

Brigaj se zase. To je bil komentar, ki sem ga najpogosteje slišala po objavi Priznam. Pusti jim, da delajo po svoje itd.

No, pa poglejmo na vse skupaj iz širše perspektive.
Zaradi področja dela, ki ga pokrivam, redno prebiram strokovne članke in raziskave s področja vzgoje in izobraževanja, psihologije, umetnostne terapije, ustvarjalnega procesa itd. Pred kratkim sem prebrala nekaj zanimivih člankov, ki ti dajo misliti. Eden je govoril o posilstvu sredi ulice, ko žrtvi, ki je klicala na pomoč, ni 2 uri nihče pomagal. Dve uri! Brigaj se zase?!
Drugi članek je ugotavljal, da je lažje kupiti orožje, kot pa dobiti ustrezno strokovno pomoč (psihologa, socialnega delavca…) – takoj in zdaj. (Po)brigaj se zase!
Tretji članek pa je govoril o zasvojenosti. Kaj storiš, ko srečaš zasvojenca? Brigaj se zase!?

Zakaj moji zapisi o vzgoji in izobraževanju ne dvigajo toliko prahu? Ali pa tisti o žrtvah kaznivih dejanj? Ali pa ko napišem o tem, kako bi bilo dobro pomagati zasvojenim ali otrokom ali…? Zakaj tedaj nihče ne skoči v zrak in mi napiše naj se brigam zase?
Ali zasvojenim koristi, da se brigamo zase? Seveda jim, saj se nihče ne vtika vanje in lahko še naprej tonejo v globljo in globljo zasvojenost. Pa jim to koristi? Naj se res brigam zase?
In potem ta zasvojeni zaradi svoje potrebe po drogi z razbito steklenico poreže mimoidočo osebo, da ukrade/dobi denar za drogo?!
Sedaj pa te misli prenesite na področje ustvarjanja. Mar je to področje kaj drugačno od drugih?
Najlažje se je brigati zase. Najlažje je zabrusiti: kaj pa misliš, da si?!

Ko se pogovarjaš z osebo, ki je porezana, polna modric, posiljena in s pretresom možganov, se pri tem naučiš, da nikoli več nikomur ne rečeš: kaj pa misliš, da si. Ko vidiš spolno zlorabljenega otroka, ne pomisliš, da bi se brigal le zase… Mi vsi smo ljudje, mi vsi smo svet, mi vsi živimo skupaj. In ta spoznanja te prežemajo na vsakem koraku, na vsakem področju življenja.

Zato tudi na ustvarjanje gledam iz širše perspektive. Pripravljena sem pomagati pri tistem kar znam. Lahko pa se tudi brigam zase… Tudi jaz lahko potrebujem pomoč ali nasvet ali kritiko, lahko pa se zaprem pred vsemi in vsakomur rečem, naj se briga zase (Mislim, da je brigati se zase in tekmovalnost glavno vodilo današnjega časa, še posebej pri nas).

Pa naj raje postavim dve vprašanji za razmislek:

a)
Uspe vam naslikati (ali narisati ali…) najboljšo umetnino, kar jih je. Izredno ste ponosni nanjo in kar žarite od sreče. Nato čez en teden ugotovite, da je nekdo naslikal skoraj identično umetnino. Izkaže se, da ste bili njegov navdih in da je naslikal sliko tako, da je skušal čim natančneje prekopirati vašo. Kako se počutite? Ooo, super, si rečete, ker se vam zdi to laskavo, da je nekdo naslikal nekaj po vaši stvaritvi. Ok, res, da je kopija vašega dela, a da je izbral prav vaše delo, se vam zdi, da ste postali pomembni in končno tudi vi nekomu vzgled (ali učitelj ali muza)… No, čez čas se pojavi 10 takih kopij, 20, 30… Vam je to še v veselje? Se zdite sami sebi pomembni, zvezda? Dvomim. Bi radi, da bi vaše delo bilo za inspiracijo in navdih, vendar ne tako, da nastajajo iste kopije, isti posnetki… Ko se vam bo zgodilo, boste razumeli, kaj sem želela povedati v objavi Priznam. Zelo dobro ločim, kaj je učenje tehnik in kaj je kopiranje. In moj namen je, da resnično želim, da se nihče ne ujame v kolesje kopiranja, ki nima nič skupnega z ustvarjanjem. Ne bom pa kazala s prstom na vas in rekla 'kaj sem vam rekla', če se vam to zgodi. Posledice vedno občutimo sami, in zato sploh ni potrebe, da bi vam/nam kdo še to glasno in jasno povedal (več o tem najdete tudi v Montessori pedagogiki - t.i. kontrolne točke). Ali zasvojenec ve, da je zabredel v krog zasvojenosti? Takoj prizna, da je zasvojen? Ali tisti, ki kopira ve, da je zabredel v krog kopiranja? Ali prepozna, da dela narobe? Sploh, če mu uspe prodati tisoč kopij vašega dela, vi pa ne. Sploh, če začnejo govoriti, da ste vi kopirali njega…
Odgovor ene od oseb, ki kopira, je bil: pa saj nisem kopirala fotografije izdelka (copy-paste), temveč sem sama naredila svoj izdelek (popolnoma enak originalu drugega avtorja). Dokler ne boste to doživeli s svojim izdelkom ali se postavili v kožo tistega, ki je naredil original, verjetno ne boste razumeli, kaj hočem povedati…
Nekateri so se celo obregnili ob mojo izobrazbo. Ker sem likovna pedagoginja torej nimam pravice 'biti pametna'? Kaj pa ste vi po poklicu? Kaj pa, če bi jaz rekla kaj čez vašo strokovnost, poklic? In da ne bo pomote: nisem slikarka, nisem kiparka, nisem grafičarka, temveč sem likovna pedagoginja. Sem oseba, ki pomaga drugim ustvarjati, kar ni isto, kot če ustvarjaš sam. Za veliko akademskih slikarjev, kiparjev… je bilo znano, da so zanič pedagogi in obratno. Nimam se za umetnico, sem pa likovna pedagoginja ter likovna terapevtka, z veliko izkušnjami. Ni me sram to povedati na glas. In nimam se za najboljšo. Vem, kje so moje meje in vem, da se bom učila celo življenje.

(na Creatissimo delavnici likovne terapije)

b)
Kaj storite, ko vidite nekoga, ki se vedno ujame na isti napaki? Vedno, ko prime kozarec, mu pade na tla. Vedno, ko piše, pozabi narediti strešice. Vedno, ko vam vrta po zobeh, pozabi iz vaših ust vzeti vato. Kaj storite? Ste tiho? Se smejite njegovi nerodnosti? Se jezite, ker si ne more zapomniti, čeprav se je zmotil že tisočkrat?
In kaj bi naredili, če bi videli, da ima nekdo vedno na istem mestu težave, ko ustvarja? Vedno se mu zatakne na istem mestu, vedno izdelek 'pokvari' z isto napako… Kaj bi storili?
Pri likovni terapiji velja načelo, da mora klient videti (in preizkusiti) tudi vzorec/vzorce vedenja, s katerim bo lahko nadomestil star (slab) vzorec vedenja. Kaj je to pri ustvarjanju? Kateri vzorec vam preprečuje iti preko?
Likovna pedagogika ni zato, da bi vas zdresirala, da vsi rišete popolne oči, realistične risbe itd. kot sem že takrat napisala, realizem in abstrakcija pri tem nimajo nobene veze. Likovna pedagogika (ali kakršen koli drug dober učitelj) služi kot podpora in prikaz vzorcev, iz katerih si izberete tistega, ki vam ustreza, da greste po svoji poti… Svoji poti.
V tujini ni toliko težav s 'kritiko', kot jih zaznam pri nas. Povsod, kjer sem bila (ZDA, Danska, Nizozemska, Avstrija, Italija, BiH…), so bili ljudje odprti, so hoteli vedeti še več. Zato vas vprašam, kaj bi mi rekli, če bi bila iz tujine in bi bila udeleženka internetnega tečaja? Kako bi sprejeli mojo 'kritiko'? In kako mojo kritiko sprejmete, ker sem jaz, likovna pedagoginja in iz Slovenije? Jaz vidim razliko. Vidim, da se odpremo osebam, ki so 'na varni razdalji', da jih ne čutimo kot konkurenco in kot grožnjo. Ko pa je posredi slovensko bralstvo, pa je vse drugače. Skrivanje informacij, skrivanje pripomb, ki bi lahko osebi pomagale napredovati (ali ji pokazale še pogled iz druge perspektive), nezaupanje, češ kaj pa ti veš… Žal. Mislim, da je življenje prekratko, da bi ovirali drug drugega, da bi se omejevali.

Eno je podpora, eno pa strokovna podpora. Potrebujemo oboje. Čim več podpore in žal mi je, da nekateri usmerijo vso svojo energijo v obrambo, namesto, da bi jo usmerili naprej, za prekoračitev mej.

Dajem vam priložnost, da mi poveste, da se motim. Tukaj, zdaj. Da mi dokažete, da je še drugačen pogled na svet. Ne bom se pregovarjala. Preprosto bom preizkusila in skušala ugotoviti, ali mi ta vzorec 'vedenja' odgovarja. Rada bi verjela, da se motim.
Ker jaz gledam na svet kot na nekaj najlepšega. Ker verjamem v kolektivno zavest in zato upam, da je naša zavest pozitivna, ustvarjalna, polna delovnega naboja. Ne brigam se samo zase… Brez vas tudi jaz nisem veliko.

*
Hvala za rojstnodnevne čestitke in besede podpore. Zelo lepo so se prilegle mojemu srcu in so tam, vedno z mano. :)

In še eno veselo novičko naj obelodanim: iz Finske sem dobila potrditev, da bom imela mentorici za moj projekt fototerapije. To sem spet skakala do stropa! :)